V Evklidu nas je treslo

Že skoraj leto dni ni bil nihče na podnu Evklidovi piščali, tako da smo malo pozabili za kako zahtevno jamo v resnici gre. Posledično se nas je v soboto 29.8.2015 nabralo dovolj, da smo šli malo pogledat na poden. Hoteli smo izvedeti, ali je končna lužica na -429 m prehodna za potapljača.
Ugotovili smo, da je odtočni sifon prvih 4m globok le 20 cm, nato se pred steno nenadoma poglobi na 2 metra in pod blagim kotom tone v neznane globine. Sam potopljen rov je pol metra širok in preko metra visok. Vidljivost v sifonu je znašala slab meter. Pritočni sifon se začne z manjšo delno potopljeno kamro, v katero se pride preko ožine. Za kamro se odpira 4 m dolg raven z vodo zalit rov, ki nato zavije nekam navzgor. Voda v obeh sifonih ima prijetnih 4,5°C.
Ven grede smo še izmerili in razopremili kamin, ki se nahaja malo nad sifonom. Najbolj zanimiv trenutek povratka iz jame pa je bil, ko smo nekaj minut pred 21.00 vsi trije viseli v 100 m breznu imenovan California dreamin’ in preopremljali zdrgnjen štrik. Od nikoder nas je zajelo nepopisno bučanje. Treslo nas je slabih 5 sekund, skale po breznu na srečo niso padale. Doživeli smo svoj prvi potres v jami, čez 20 let se bomo lahko tako pohvalili “jamarskim mladičem”, kaj vse smo dali skozi, ko smo še po jamah hodili.