Tabor na Pokljuki 2016
Tudi letos smo organizirali raziskovalni tabor na Pokljuki z dovoljenjem Triglavskega narodnega parka se razume. Vreme nam je malo zagodlo v začetku tedna, zato so se zabavnejše stvari dogajale zadnji vikend. Na taboru je bilo stalno prisotnih nekaj več kot 10 jamarjev. Ostali pa so prišli za dan ali dva. Zasedba pa je bila močno multinacionalna (Ameriška, Ruska, Brazilska, Švedska in celo slovenska).
Ekipa Matt, Lauren, Rafael in Čot (no, nisem prepričana če še kdo) so šli v Evklida – končno spet nekdo! Pa niso bili povsem navdušeni nad jamo, sploh ker je bila neprijazno mokra. Širili so ožino malo nad sifonom kamor gre ves prepih. Pravijo, da močno piha, a da ni slutiti lahkega preboja, elektrika zato ni najbolj efektivna. Mogoče z bencinarco pozimi. Seveda ni šlo brez zgubljanja, Čot je baje našel pot iz Didilanda tam enkrat proti jutru.
Delalo se je tudi v Platonu, splezali smo nekaj vprašajev pred bivakom ter našli fosilne dele nad zadnjim meandrom pred Nevarno filozofijo.
V Sizifovi skali se je prišlo čez ožino do prosto splezljivih stopenj, kjer je možnih več nadaljevanj, je za pogledat!
Romeo se je izkazal za izmuzljivejšega kot se je zdelo. Točka vhoda v dihalnik, ki smo jo vzeli pozimi, je zdaj, ko smo uporabili isti gps kot takrat, kazala 20 m stran od jame, ki jo je našla Beki, na veliko škrapljo kjer je na dnu sneg, ob snegu pa pot naprej. Mogoče poletni Romeo sploh ni zimski Romeo? Smo pa dosegli dno prvega brezna poletnega Romea (kjer sva se z Beki ustavili na sredini brezna), gobina je 42 m. Tam pa se začne nekaj, kar je Matic imenoval spomin na P4 in zraven vneto trdil, da je prestar za to. No, izkazalo se je, da ni spet tako star… 15 m meandra, na srečo le z enim ovinkom, premagljivega le, če ležiš v superman pozi in ne obračaš glave. Prepih močno vleče not in za meandrom se odpre brezence, za katerega mislimo, da zavija pod sebe, naprej čez brezno pa se sluti globok in širok meander. Beki, jama te čaka…
In še Trubar. Lauren in Rafael sta si želela bivakiranja. Pa sva ju z Maticem peljala na vikend izlet. Najprej 550 m dol, kjer smo prespali, naslednji dan pa 350 m gor, kjer smo začeli delat. Da spomnim, še vedno lezemo jebene kamine, sledoč vsemu temu ogromnemu prepihu, ki se na podnu jame obrne navzgor. Iščemo seveda mesto, kjer se spet prevesi navzdol…
No, dlančnik je po doooolgem dnevu kazal 80 m višine in 107 m dolžine. Ustavilo nas je absolutno pomanjkanje sredstev in moči. Zadnjo stopnjo je splezal brazilc, ki je prvi fiks zabil šele, ko smo mu povedali, da ga pustimo tam če pade, oziroma bo moral čakat, da najdemo zgornji vhod… Zdelo se mi je zelo lepo od Matica, da mu je ponudil naj gre plezat, sploh ker smo imeli še 4 fikse za dobrih 10 m. No, plezal je v vodo in v vertikalno ožino, čez katero je prisegel da ne more. Pa smo mu povedali, da ga ne bomo spustili dol dokler ne zleze in po 15 min se je le pretlačil skozi ožino. Nakar mu Matic reče, naj zdaj potegne štrik gor, gre nazaj po meandru in opremi tam kjer bo dovolj široko “za vse”
🙂. Na vrhu nas je ustavila 5 m stopnja, ki vodi v ključavničast meander, kamor gre ves prepih. Zdaj pa tragični del. Smo 120 m !! pod vhodom v Trubarja. Prečili smo praznino na tlorisu in se nahajamo natanko pod Platonom in zelo blizu Junačkih prsi v Trubarju.
Najslabši scenarij: jama nas jebe u glavo in zrak, ki besno drvi proti podnu Final destination, se tam začne besno vzdigovati, dokler ne pridrvi nazaj v Junačka prsa tik pod vhodom. Nevtralen scenarij: povezali se bomo v meander v Platonu, kar je sicer kul, je pa malo bedno, da smo plezali več kot 400 m navzgor za to. Zabaven scenarij: pičili bomo pod obema jamama naprej proti Viševniku in še vedno upali na kak odcep, ki nas bo končno spet peljal navzdol. Zaključili smo v stilu, ob 3 zjutraj s kuhanim vinom in šnopcom na bivaku, ni kaj, obiskovalci se še predobro učijo slovenskih navad.
Poleg raziskav v omenjenih jamah, smo nekaj malega pregledovali tudi teren, kopali v Viševniških dimnikih in se imeli fino.
Zapisala: Špela Borko
Foto in načrti: Matic Di Batista