Maj na Pokljuki

Kje se je bolje soočiti z vsakdanjim poprazničnim življenjem kot v Trubarju. Z Maticem sva tako v nedeljo v metežu sodre prispela na Rudno polje in ob prvem obetu sonca smelo zakorakala v razmočeni sneg, ki ga je bilo presenetljivo veliko. Jama je bila bolj suha kot prejšnjič. Dobro poznani oprimki, pritrdišča, katerih prečenje je postalo rutina in zvoki kapljanja na dobro poznanih mestih so mi pravili – doma sem.
Nove skrivnosti, ki so čakale odkritja, so se nahajale že kakih 100 m nižje in ravno sva se dobro ogrela, ko sva bila že na odcepu, kjer se je začela zabava. Ozki meandri so s prasicama postali še ožji in debelo uro sva rabila, da sva se pretlačila do brezna, kjer se meander zopet razcepi. Desna varianta je vodila v brezno, ki je vodilo v brezno, na dnu katerega sva zaslutila vrv – prišla sva v že znane dele. Leva varianta pa je skozi ožino pod stropom vodila do 10m stopnje, ki sva jo zlezla z varovanjem, ki verjetno ne bi prestalo strokovnega ocenjevanja. Vrh stopnje se je zopet odprla ozka luknja s prepihom, za katero se je slutil prostor. Na srečo je Matic tik pod vrhom našel naravni most in opremil, da sem lahko prišla do njega in se zmotovilila skozi luknjo. Kot zviranja je bil nadvse neugoden in šlo je na milimetre. Na drugi strani pa 4 m stopnja navzgor in za njo prostoren horizontalen rov, v smeri stran od znanih delov. Znašla sem se pred obupno dilemo – si upam splezati res da enostavno splezljivo stopnjo z vednostjo, da Matic niti v sanjah ne pride do mene skozi ožino, če padem? Pršenje iz kamina nekje visoko nad mano je začinjalo že tako pestro situacijo. Nekajkrat sem začela in obstala pa zopet začela in zbirala pogum. Končno sem se odločila, da je stvar varno zlezljiva, si ogledala stope in grife, se povzpela na malo poličko in prijela soliden oprimek. Ki mi je ostal v rokah. Okej, jama mi je dala znamenje in pustila sem vprašaj za prihodnjič. S težavo sem se zmotovilila nazaj in izmerila sva nove dele – 70 m. Z malo domišljije sva sestavila popoln argument, zakaj nama je bolje iti ven po stari poti in pustiti novo pot opremljeno ter tako v zgolj 15 min prišla do izhodišča. Še malo meditativnega vzpenjanja in pogledala sva v jasno večerno nebo. Ni kaj, lepo je biti spet v domači jami, še lepše pa je, ko te kar ne neha presenečati.