P4 gre naprej
Minilo je dovolj časa, da je bolečina ob spominu na Reneja zbledela in nadomestila jo je mrzlična želja po še. Še jame, še metrov in še sanjarij o Kaninskih presežkih.
In smo šli. V petek smo se do bivaka povzpeli David, Diba, Flis, Aja in Špela. V soboto zjutraj pa sta nas zbudila še zakonca Krajnc. V rano zoro ob 14h smo se končno spravili v jamo, David in Garmin širit Jebe, Jerca se je sončila, ostali pa smo šli loviti privid nadaljevanja. In smo ga našli!
Delali smo v 100 m breznu Beli cvet, ki nas je prejšnjič popeljal do zasutega dna brez prepiha, na 650 m globine. Flis in Aja sta splezala prvo sled na vrhu brezna, ki se je žal končala. Z Maticem pa sva šla skozi okno, ki ga je raziskal na zadnji akciji in prišla na dno kamina. Tu sva razširila ožino in padla v novo brezence, ki je vodilo v novo brezno, ki vodi v novo brezno… Ustavili smo se nad odprtim nadaljevanjem, smer Rene. Namerili smo 125 m poligona in poglobili jamo za 4 m. Presegli smo torej globino Belega cveta, hkrati pa vemo, da tu ni konec, saj je kamen zagotovo padal globlje. V novih globinah se tudi sliši bučanje vode.
Na poti ven smo na drugi strani Belega cveta locirali temino. Naj omenim, da je prepih ogromen in le del ga gre proti Reneju. Beli cvet sledi poševnemu prelomu smer SZ-JV. SZ je Rene. JV je …
Iz jame smo se privlekli ob 4h zjutraj. SCT je dobro načel Jebe, a jima je ostalo še mnogo dela. V nedeljo pa v dolino in celit rane – že nekaj časa nismo imeli takega musklfibra od “enega majcenega izleta na Kanin”.
Ps: verjamete, da v Bovcu na prvo decembrsko nedeljo ne dobiš nič, ampak nič za jest?! Saj vem da je tuga, ampak da je tako hudo si pa nismo mislili.
Fotke si lahko ogledate na tej povezavi.
Zapisala Špela