Pološka 2017

10.6. je bilo na sporedu tradicionalno posttečajniško prečenje Pološke jame. Najbolj zagreti smo začeli že v petek, z obveznim zaprtoognjenim žarom. Letos sta bila na lokaciji prva tečajnika – zagretost kot se zagre! Do jutra smo se nakapljali in v jamo odšli v 10-članski ekipi: Jure, Lojze, Cyril, Luka V., Anja in Matija Z. + varuške Uki, David, Diba in jaz. Do jame se začuda nihče ni izgubil in v jamo smo vstopili nadvse zgodaj, že ob 11. To pot smo skušali združiti prečenje z improvizoričnim tečajem fotografije, Matija namreč nadvse navdušeno fotografira. Uroš je z veseljem zgrabil mladega bika za roge in prinesel fleše. In sta klikala. Uroš je mladiča povedel v skrivnostni svet osvetljevanja temin, nastavitev in pozicioniranja. Matic je sprva zadržano, kasneje pa z navdušenjem sprejel vlogo Flasha, na koncu je bliskovito skakljal s skale na skalo, vzklikajoč “Flash Gordon Flash”. Po guglanju sem ugotovila, da imata res enako barvo las, čeprav originalni Fleš ziher ne gre tako elegantno čez ožine.

Kljub fotografiranju in enem poškodovanem gležnju, ki je puščal krvavo sled skozi dve tretjini jame, smo bili na izhodu v pičlih sedmih urah. Z Davidom sva po jezercu sklenila, da bi pa malce hitreje stopila. Saj zdaj pa res ne moreva zgrešiti poti, sploh če slediva prepihu… Zagnala sva se naprej po prostornih rovih, vijugala levo in desno, sledoč shojenim potem in močnemu vetru. Bila sva kar ponosna nase, dokler nisva na svet pokukala skozi napačen izhod. Dirka nazaj, David je pametno ugotovil, da jih mogoooče pa še ujameva, če res pohitiva. In sva jih, za las, ravno na križišču. Še vpis v knjigo in spust po vročem melišču ter umivanje v ledeno mrzli Tolminki. Ker nam je ostalo kupec žarnih sestavin, smo spet zagnali TNP-ju prijazen žarni sistem in zavlekli do nedelje. Ugotovili smo, da nova fotografska moč na ferajnu ni problem temveč rešitev problema, saj uradni DZRJL fotograf in fotografski tečajnik zasedata različne ekološke niše: Urošu so všeč podzemeljske lepote in detajli, Matija pa bi fotkal akcijo. Samo še iznajti mora način kako Flešu kar vgraditi fleš, da bo flešal tudi med opremljanjem jame. Udarniška ekipa namreč pregovorno ni najbolj potrpežljiva in se hitro naveliča bliskanja …

V nedeljo smo najbolj vztrajni obiskali še plezališče Senica. David je na vsak način hotel s seboj vzeti čelado, pa smo ga prepričali, da si z jamarsko čelado pa res ne gre bruke delati pred plezalci… Ko smo pod stenami našli jamo (Babja jama na Senici), pa smo ga okregali, zakaj se pusti v vse prepričati. Fantje so goloprsi in brezčeladni s telefonom namesto svetilke jamo raziskali in ugotovili, da gre ziher naprej.

Odličen vikend in še odličnejši tečajniki!

Fotke na povezavi.

Lp, Špela