P4 je 15 m bližje Mali Boki

Lojze, Matija, Diba in jaz smo vikend preživeli na Kaninu. V petek zvečer smo se odpravili na pot, začenši pri Beki v Trnovem. Postregla nam je s pivom, prigrizkom in skenderbegom v kozarcih za pravi čaj. Posledično je Matija tja do Italije ves čas govoril o nekih procesih, sistemih in nadzorovanjih sistemov. Nekje pri dveh elektronih, ki zamenjata dva fotona, na stolu pa imaš mobitel, je počasi utihnil. Nato smo spoznali mnogo počivališč ob cesti čez Predel. Na cilju smo mu komaj še podtaknili armafleks pod zadnjo plat (mimogrede, Matijev armafleks je starejši od Matije), ko je že spal. Zanimivo tudi ni prvi vstal, k vstajanju nas je ob grozljivi 6-ti uri začel prepričevati Diba. Okoli 7-ih je pošast zahrumela in odpravili smo se na pode.

Na D-ju smo srečali Citrarja, ki se je odpravljal proti Huevosu. Štirje, iz njihove ekipe so že bili na poti v jamo, on pa jih je lovil.

V jamo smo se spravili nekaj čez 11. Diba in jaz do meandra na -650 (v Belem Cvetu), Matija in Lojze pa postaviti bivak. Meander sploh ni tako brezupen, kot je Matic sprva poročal. Prepih je pravi (vleče noter). Začela sva kopati. Štirim metrom meandra sledi 2 m stopnja, kamrica in ožina. Zgledovala sva se po veteranih in začela zidati deponijo. 2 metra sta se spremenila v polmetrsko stopničko, ko sva začela razmišljati o sklicu izredne seje za izvlek veder. Prehod naprej nama je onemogočala la še ena luska. Odločila sva se, da se morava nujno preriniti skozi, na človeku prijazne dimenzije pa bomo širili kasneje. Prerinila sem se naprej v “velik prostor”, ki se je izkazal za majhno kamro, spet meander. Prepih, po zgornjem nivoju nagravžno blato, po stenah ostanki sprijetega materiala, po dnu čista skala, ki se izmenjuje z mokro mivko. Zopet sem se znašla pred ožino, ki bi zahtevala majcen poseg, zadaj pa se meander spet razširi. Sklenila sva da sva zaključila in se obrnila, upajoč da druga ekipa ni predaleč na poti ven, imela sva namreč kar težke prasice.

Druge ekipe pa ni bilo. Sploh. Niti dogovorjenega znaka o njunem izhodu. Tako sva se z muko prisilila v spust na drugo stran Belega Cveta, nad Odmev temine. Tam sva našla gradbenika, ki sta vztrajno nabijala po kamnih, se malo ulegla na njih, pa zopet nabijala. Naredila sta veliko delo, parcela je namreč izjemno ravna. Postavili smo šotor za 5 ljudi, le malo nas je presenetil predprostor, ki sedaj visi v zraku. Kasneje sva izvedela, da sta na poti dol še malo preopremljala, saj je neubogljiva prasica lastniku pobegnila v neopremljeno brezno in kar ni hotela sama izplezati iz njega. S težavo smo zapustili novopostavljeni bivak in se odpravili proti Kuhinji. Od tam pa okoli 21h proti površju. Ven smo prišli ob 1h zjutraj.

Površinski bivak je bil še vedno prazen. Jamarji iz Huevosa so začeli prihajati iz jame nekako med 2 in 8 uro zjutraj. Kaj so tam naredili, izveste pri njih :).

V nedeljo smo se odločili, da gremo tudi v dolino z žičnico, predvsem zaradi obeta piva na D. Po prvi rundi se je Matic odločil, da nedelja je pa njegov dan, podrobnosti naj ostanejo skrivnost. Kopat smo se šli na Predelsko jezero, kjer smo skoraj ostali brez bencina v iskanju primernega bara. Še malo rehidracije, medtem ko so nam ribice grizljale glive s podplatov. Ker nam je nafta po klancu navzdol tekla nazaj v tank, smo uspeli priti do Kranjske Gore in pice.

Špela

ps: motivacijsko pismo za novembrsko akcijo še pride. Namreč, na koncu meandra s prepihom se skriva zaklad. Odločili smo se tudi za nove pristope in tehnologije.

Fotografije si lahko ogledate na povezavi.