P4 napreduje proti izvirom

V petek smo na bivak prišli še ostali. Anže je priskrbel sponzorja, ki je poskrbel, da nas je naslednji dan bolela glava. Sponzorstva v obliki 6 litrov žganic in platoja piva pač še nismo dobili za ekspedicijo. A podarjenemu konju se ne gleda v zobe, še posebej če se zobje skrivajo na dnu steklenice. Andrej pa je poskrbel, da so nekateri na Kaninu pojedli več sveže zelenjave, kot jo drugače pojedo v celem letu. Ko sem prišla domov sem si zaželela Barilla špagetov in instant omake.

V soboto, 28. 10. se je v jamo odpravilo 9 ljudi. Pred odhodom smo ugotovili, da nam je odpihnilo armaflekse, namenjene na jamski bivak. Ob koncu ekspedicije so bili še vedno pogrešani. Anže, Lojze in Uki so prekopavali Jebe, ki so postale Jebački tunel. Matija Z in Matija Brez sta pomagala odnesti transportke do križišča (-330), potem pa sklenila umik. Jure, Matic, Beki in jaz smo šli od križišča naprej otovorjenimi s po dvema do tremi transportkami. Zadnjih 50 m globine smo sproti še potegnili ostanek kabla in zvečer prispeli na bivak na -650 m, kjer smo v njemu našli plesniv grm na mestu, kjer smo nazadnje pustili armafleks, okoli grma pa veliko lužo. Odcedili smo lužo, postrgali plesen, zalaufali karbidko (ki je šla v jamo v septične in ogrevalne namene – ali veste, da mešanica ostankov karbida, apna in kakcev producira vonj pokvarjenih rib?!) in v nekaj urah posušili šotor. Hvala Krajncu, ki je kupil tople spalke!

V nedeljo je rudniška ekipa v enaki sestavi uspešno zasula vertikalno ožino v Jebah in se nato nekaj ur trudila, da nam odpre pot. Uspelo jim je v veličastnih dimenzijah, o starem dobrem ozkem P4 ni več duha ne sluha. Beki in jaz sva odšle na -630, v vzporedno brezno, ki se nadaljuje s preozkim meandrom s prepihom, kopat meander. Pomagali sva si z bencinarico, prepih pa se je cel dan obračal in zadrževal hlape na mestu, zato naju je po 8 urah že pošteno bolela glava. Matic in Jure sta šla najprej v Odmev temine, dokončat prečko 150 m nad dnom, do Renejevega okna, ki se je žal zaprlo v majceno luknjo. Razopremila sta prečko in šla nato v Infinitum (-950), kjer sta se sprehodila po dvorani in našla prehod v novo dvorano, dimenzij 30 x 50 m. Raziskala sta jo in ugotovila, da nima očitnega nadaljevanja. Merila nista, saj smo v jamo odnesli nedelujoče merilce.

V ponedeljek sta šla širit Matic in Beki. Prekopala sta se do brezenca, kjer jima je crknila bencinarica. Matic je odhitel na bivak po multitool, jo odprl in ugotovil, da je razpadel del, ki bi bojda moral prenesti padec iz aviona. Preostanek dneva sta klepetala po telefonu – račun bo visok. Jure in Špela pa sva v Infinitumu splezala do okna cca 15 m visoko, smer 130 (Boka) in našla fosilni rov, poln mivke in prepiha. Raziskala sva brezence, ugotovila, da je po zgornjem nivoju lažje napredovati, razopremila brezence, vrgla telefon v brezence in ponovila vajo, nato pa nadaljevala po zgornjem nivoju do nove 5 m stopnje, jo preplezala in se znašla pred vertikalno ožino navzgor. Jure se je nekaj pritoževal, a sem rekla, da zmore in je šel. Ko je opremil in sem šla za njim, pa sem spoznala, da za mano ni nikogar, ki bi mi rekel, da naj se spokam čez in se kraljevsko zataknila. Za ožino se je fosilni rov nadaljeval do dna kamina. V nasprotnem kotu sva ugotovila, da dno v resnici lebdi 15 m nad dnom. Kamorkoli med bloke si vrgel kamen, je padal v brezno. 45 m višje pa slutnja fosilnega rova! Navdušena sva se vrnila na bivak, jama gre na jug!

Zaradi mehanizacijskih zapletov je sledilo dolgo dogovarjanje in reorganiziranje. Naša ekipa se je v torek odpravila ven iz jame, napolnit akumulatorje in izvleči neuporabno bencinarico. Jure je nič hudega sluteč prevzel štafeto nošenja bencinarice iz jame in Matic mu je po dolgih urah preklinjanja z veseljem povedal, da štafeta izmenja lastnika na nekaj let. Lojze in Anže sta v jamo odnesla veliko električno vrtalko. Na poti do Belega cveta sta modificirala še zadnje ožine, nato pa šla dokončati delo v meander. Ta se odpre v brezno, nekaj stranskih rovov, ki se slepo zaključijo, nadaljuje pa se z razpoko s prepihom. Morala bi iti spati na dno, a sta sklenila, da raje kar odžimarita ven. Na bivak pa sta odšla Aja in Garmin.

V sredo sta se Aja in Garmin odpravila plezati stopnjo nad prvimi najdenimi fosilci, po kateri bi prišli v “zgornja nadstropja” rovov, ki smo jih opazili v kaminu izpred dveh dni. Splezala sta 20 m, a o horizontali še ni bilo sluha. Flis in Darja pa sta odšla kopati razpoko, kjer sta se ustavila Anže in Lojze. Napredovala sta nekaj metrov. Merilci so to pot dobili poln akumulator, a napačen pokrovček in spet niso delovali.

V četrtek sta šla Aja in Garmin ven iz jame, Flis in Darja pa na dno. Tam sta med brskanjem po Infinitumu našla prepih v podoru. Med podornimi bloki sta nadaljevala 40 m globoko, kjer naj bi ju ustavila stopnja navzdol. Bojda sta vohala Reneja. Beki in Špela sva zopet vstopili v jamo in šli v meander na 630. Prekopali sva se skozi načeto razpoko do 5 m stopnje, ki se je končala z močno “pokarfijolano” zožitvijo. Zakopali sva se vanjo, odmetali kakšno tono skalovja in se prekopali v osrčje podora, iz katerega sva po hitrem postopku pobegnili. Podor bo počakal norce in konje, jaz ne grem skozi. Jamo sva izmerili na excel tabelico, saj nisva znali povezati dlančnika z distotom. Izkazalo se je, da je bil dlančnik povezan s ferajnovim distotom, v jami pa je bil Matičev…

V petek sta Flis in Darja zapustila jamo, do naju pa sta prišla Diba in Jure. V jamo sta vstopila že ob sramotni 7 uri in naju z Beki vrgla iz postelje že ob 9. Obetal se je zadnji delovni dan. Izmeriti je bilo potrebno vse nove dele in kar je najpomembnejše, najti izmikajoče se nadaljevanje! Diba in Jure sta šla raziskovat Darjino “nadaljevanje” v podoru, z Beki pa sva izmerili veliko dvorano. Nato sva se usmerili proti fantoma. Jure nama je s pomenljivim glasom dejal: “Dibi ni všeč, morale bi ga slišati.”. Matic pa mi je zabičal, naj ne hodim dlje od mrtvaške glave, ki jo je narisal poleg Darjine in Flisove puščice. Podor je bojda izjemno nestabilen, sestavljen iz premajhnih kamnov, da bi bilo varno lezti čez njih, povrh vsega pa tudi preozek. Med merjenjem sem raziskala še en odcep, ki pripelje pod skrajno severno točko velike dvorane. Odprto brezno med podornimi bloki kar vabi podoroljube, da tu jamo končno povežejo z Renejem!

Fanta sta medtem odšla plezati na skrajni južni konec fosilnega rova, v dvorano, kjer se je 45 m višje slutilo nadaljevanje. Z Beki sva izmerili še ta rov in ravno, ko sva prišli do njiju, jima je zmanjkalo prvega akumulatorja. Matic je splezal 20 m visoko, do vrha se je slutilo še vsaj 15 m. Ura je bila šele 17h, a dnevi so terjali svoj davek, utrujenost je prihajala na plan. Sklenili smo, da gresta Jure in Beki nazaj na bivak, z Maticem pa dokončava plezarijo, naj stane kar hoče. Matic je bil sicer skeptičen, a seznanila sem ga z dejstvom, da je edini sposoben izvesti vzpon v primernem času. Varovala sem ga s pritrdišča 20 m nad tlemi in samo upala, da vse skalovje, ki ga čisti med plezanjem, pade mimo mene. Višje kot je bil, bolj se je trdna skala spreminjala v blatno brečasti zlepek. Napredoval je še 10 m in ugotovil, da se za prevalom skriva ovinek, za njim 10 metrsko strmo pobočje, na njem pa balvani višine nekaj metrov, previsoki za prosto plezarijo. Prosil me je, da mu podam fikse. Kakšne fikse?! Obrnila sva obe transportki in spoznala, da sva pozabila vzeti rezervo. Iz temnih kotičkov sva privlekla vso možno opremo in naštela 6 fiksov, od tega 3 lumpije. “Bom pa na frej.” je rekel, jaz pa sem trdneje zgrabila varovalno vrv. Po mnogo padajočega skalovja, mehkih nog in fiksih, zabitih v blato, je dosegel vrh zadnjega balvana! A opreme mu je zmanjkalo dobra dva metra nižje. Trenje je bilo preveliko, da bi potegnil dovolj vrvi do najbližjega naravnega pritrdišča. Zato se je zagozdil, jaz pa sem na “živo” pritrdišče razopremila splezano in potegnila vrv do njega. Fiksirala sva jo na v mivko vkopano skalo, ki ima baje več kg kot jaz, kar torej zadostuje. Pogledala sva v kot oboka in tam je bila, majhna luknja. Pognala sva se skozi. Mivka! Vodoraven rov! Tekla sva naprej 40 m, kjer se je strop spustil skoraj do tal. Ravno tu se je na dno kotanje scejala voda in za nadaljevanje sva se morala uleči v blatno lužo. Prekrita s pudingom barve dojenčkove driske sva planila naprej po še širšem rovu. 80 m kasneje naju je ustavilo aktivno brezno, ki je presekalo rov. Le nekaj metrov pred nama pa se je rov nadaljeval, v vedno večjem slogu! Očarana sva strmela v nadaljevanje.

Namerila sva 140 m novega rova, spakirala opremo in se ob 21h odpravila proti bivaku. Po mučnih 300 m žimarjenja sva na površje sporočila veselo novico. In zaslišala Garminov mili glas: “brez veze, js hočem Reneja!”.

V soboto sta šla v jamo zopet dva zgodnjeurneža, ujela sta nas ravno pri zajtrku. Matija in Lanko sta prišla do bivaka pomagati transportirati opremo. Slava jima! Odpravljali smo se že ven, ko smo dobili klic, da bosta Andrej in Marjan razopremila žico do jame. Sobotni Član dneva, če ne celo tedna, pa je bil zagotovo Lojze. Pospremil je Natašo pol poti do doline, šel sam v jamo do -150 m po veliko vrtalko in nas edini pričakal na bivaku, pospravljajoč kaos, ki je ostal na njem. Res nam je polepšal dan! Povečerjali smo in se odpravili v dolino, ravno ko je začelo pršeti. V Bovcu nas je pričakala predzadnja ekipa v sestavi Marjan, Andrej in Flis. Po mnogo truda smo le izsledili poslednje pivo.

Čeprav se zdi, da se “pomembne” stvari odvijajo na dnu, jame ne bi bi bilo brez veliko vloženega truda skozi celotno pot. Širilna ekipa je napravila izjemno delo – P4 ni več zajeban! Postavljanje bivaka, transport opreme, zaključevanje vprašajev, ki ne vodijo nikamor – brez tega ne bi bilo jame. Želim si še mnogo takšnih akcij, vse do doline. In če se komu zdi dolina nerealen cilj – presegli smo skrajno južno točko Burjinega potopa v sifon. Jama gre naprej. Celotni fosilni deli gredo 200 m proti jugovzhodu. Skupno smo namerili slabe pol kilometra novih rovov. Decembra gremo spet.

Sodelovali so: Marjan, Andrej, Nataša, Lojze, Anže, Flis, Darja, Aja, Garmin, Matija P., Matija Z., Anja K., Jure, Beki, Uroš, Matic in Špela. Govori se tudi o Boniju in Primožu, a verjamem le lastnim očem, fotoshop je postal predober.