Novoletni Kanin – P4 gre naprej!

Tri dni smo počeli marsikaj, razen našli nadaljevanja. Izkopali smo 62 stopnic v mivko, da je premikanje po fosilnih rovih lažje in širili že omenjeni rov nad podorom na severni točki jame. Splezali smo 80 m kamina nad bivakom in našli mišjo luknjo ter ogromno karfiol, ki vodijo neznano kam (še višje?). Spustili smo se v vodni meander, kjer je obstala prejšnja ekipa in napredovali do globine 1010 m. Tam rov preseka prečni prelom (SV-JZ). Del vode izgine neznano kam, del pa je odteče proti SV, v meander pod podorom, višine 50 cm, od katerih je 20 cm zalitih z vodo. Namakanje smo prepustili drugim. Pregledali smo luknje okoli bivaka in izmerili še eno 45 m brezno, ki se obrne nazaj proti znanim delom. Vmes smo različni člani sem ter tja hodili opazovati zanikrno luknjo 10 m nad bivakom, do katere je prejšnjič splezal Teo. Vsi smo zaključili, da je bedna, blatna in s slabim prepihom.

V petek zjutraj smo brezvoljno planirali zadnja dva dneva ekspedicije. Trije so se že odpravili proti Hustonu, hitrejši trije pa naj bi se ven odpravili v enem dnevu, v petek pa bi poskušali najti nemogoče. Velika debata je bila kaj narediti z mojim prehladom. Razvil se je že po prvi noči v jami in prihodnje dni sem preživela bolj kot ne v spalki, izmenično dregetajoč in švicajoč. Na srečo smo imeli dovolj zdravil za zbijanje vročine in bolečin, se mi je pa po dvodnevnem poležavanju na 2.7 st.C vrnil moj prijatelj išijas. Tako sem v petek sklenila, da raje še en dan okrevam in vseeno izstopim v enem dnevu. Beki, Jaroš in Garmin so odšli proti Hustonu, mi trije pa smo začeli kopati v podor tik ob bivaku, kjer je kar lep prepih. Kamen pada vsaj 30 m, a moči je bilo premalo, nismo prišli skozi. Obup bi lahko rezal z nožem. Prosila sem fanta naj le gresta kopati mivko v brezupno luknjo nad bivakom, sama pa se zakopala v spalke. Iz omotičnega spanca me je priklicalo vpitje: prinesi merilce in fotoaparat! Resno?! Oblekla sem se, odkašljala proti luknji in našla nasmehe do ušes. Rovi se nadaljujejo proti jugu-jugovzhodu. Dimenzije so malce manjše kot v rovih pred tem, a sumimo, da zato, ker smo to pot pristali v kleti: nad nami se povsod odpirajo prehodi v višji, večji nivo. Po dnu pa luknje vodijo v še nižji, aktiven rovčič, z manjšim potokom. Po 150 m poligona smo se ustavili pred 3 m stopnjo navzgor. Stopnja je sicer prosto splezljiva, a sta ura in počutje narekovala umik. Srečni smo se vrnili na bivak, jama vendarle gre.

Naslednje jutro je prineslo še hujši kašelj in ponovno vročino. Po 15 minutah hoje sem spoznala, da s prasico ne pridem do izhoda. Na dnu je tako ostala prasica z vsemi mojimi osebnimi stvarmi in biološkimi pripomočki, fanta pa sta ven nosila dve “kravi” s preostalo ferajnovo opremo. Kljub temu, da sem žimarila le s “pederušo”, je bilo težko, prekašljati kilometer štrikov pač ni mačji kašelj:). V Jovici Šahtiču smo dohiteli drugo ekipo. Iz jame smo izstopili ob 16h, 10 ur po štartu z dna jame. Garmin je odkopal vhod in kot smo splanirali smo izstopili v zadnje sončne žarke. Odkrpljali smo proti jamarskem bivaku. Zaradi povsem zalitih podov tako hitro še nismo bili pri bivaku. Ugrezalo se je ravno toliko, da ni bilo prelahko – do gležnjev. Imeli smo vnaprej dogovorjen privat helikopterski prevoz za naslednje jutro. A nam je dobra vila iz doline sporočila, da se je zapletlo z dovoljenjem, da pa obstaja druga možnost. Tehtali smo da ali ne, saj so razmere kazale, da spust v dolino ne bi bil težaven. Odtehtalo je moje zdravstveno stanje, saj sem z veliko težavo dihala mrzel zrak, imela vročino in bila izjemno počasna. Dolina je javila, da je vse dogovorjeno in naslednje jutro smo z GRS in SV poleteli proti dolini. Hvala odlični ekipi, najboljši ste!

Jama je sedaj dolga 3300 m in globoka 1010 m. Kar je najpomembneje, ima odprto nadaljevanje!

Fotografije si lahko pogledate na povezavi.

Za Matico zapisala Špela.