2011 – Obrh Čolniči

Obrh Čolniči – dolgoletna želja vstopiti v podzemlje Obrha se je uresničila

Kraško območje med JZ delom Loškega polja SV delom Cerkniškega polja so v preteklih stoletjih obiskovali in raziskovali številni jamarji, speleologi, geologi in hidrologi. Kljub temu so bili do leta 2007 na tem območju znani vhodi v podzemlje le jama Golobina na Loškem polju, jama Špilja v skupini izvirov Cemuna in Borova jama pri vasi Klance. Tudi številne generacije domačinov iz vasi Dane v Loški dolini so skušale najti povezavo med Loškim in Cerkniškim poljem. Največkrat se je povezavo poskušalo najti preko jame Golobina. Najdlje  je bila raziskana v obdobju dolgotrajne suše v letu 2003, in sicer do skupne dolžine okoli 1.000 m. Dosežena je bila najnižja točka odtoka iz Loške doline oziroma gladina kraške podtalnice na nadmorski višini 537 m. Zračna razdalja med končno točko v Golobini in izviri na Cerkniškem polju pa je še vedno znašala več kot 1.500 m.

 »Stari deli jame«

Ker dolgoletno iskanje dihalnikov na območju med poljema ni obrodilo sadov, smo člani Društva ljubiteljev Križne jame usmerili svoje raziskovanje v izvire ob Cerkniškem polju. Avgusta 2007 smo jamarji (Matej Kržič, Maša Švegelj in Alojz Troha) odstranili podorno skalovje in kamenje nad enim od številnih kraških izvirov in vstopili v novo odkrito jamo, ki smo jo po ledinskem imenu izvira poimenovali Obrh – Čolniči. Nadaljnje raziskave je okoli 120 metrov od vhoda preprečilo sifonsko jezerce. V letu 2008 ni bilo dovolj dolgega sušnega obdobja, zato je bil vhod v jamo celo leto zalit z vodo in tako nedostopen. Poleti 2009 je bila suša skoraj tako dolgotrajna kot rekordna suša na tem območju v letu 2003, kar je omogočilo nadaljevanje raziskav. Suša je trajala dovolj dolgo, da smo člani društva začetne dele jame v treh akcijah raziskali, izmerili v dolžini 699 m in fotografirali. V zadnji akciji leta 2009 smo hoteli odstraniti skale, ki so ovirale potencialno nadaljevanje nad takrat končnim sifonskim jezercem, a nam to ni uspelo. V letu 2010 je bil vodostaj ponovno previsok za nadaljevanje raziskav.

»Novi deli jame«

Nadaljevanje jame je bilo odkrito 15. septembra 2011. Jamarja Mitja Prelovšek in Matej Kržič sva se splazila skozi ožine podora nad sifonskim jezercem v več kot 2 m širok in približno toliko visok rov. Zaradi pomanjkanja luči in ker sva bila v jami že dlje od dogovorjenega, sva prepihu, ki je vlekel iz nadaljevanja, sledila še okoli 250 m rovov, se ustavila nad sifonskim jezerom in potem vrnila do izhoda. Čez nekaj dni se je številčnejša ekipa z jamarsko opremo vrnila v jamo, prečila sifonsko jezero in prišla v prostrane rove podzemnega Obrha. Po pregledu večine danes znanih rovov je sledilo še pet jamarskih ekskurzij, na katerih se je večinoma merilo in fotografiralo. Za ekskurzije in raziskave je bilo zelo malo časa, saj je jamo poplavilo že 22. oktobra 2011. Zaradi izjemne zagnanosti merilnih ekip in vztrajnosti raziskovalcev je bila, kljub napornemu plazenju skozi okoli 1.000 m začetnih in srednjih delov jame ter posameznim nevarnim prečenjem nad sifonskimi jezeri, v 5 tednih izmerjena velika večina znanih rovov v dolžini dobrih 2,7 km (izmerjenega poligona je 3.165 m). Od vhoda do mesta, kjer se jama »odpre« v regionalno pomembne rove, je potrebno v eno smer eno in pol urno plazenje po rovih, kjer na nekaj desetih metrih ne moreš s trebuha niti na kolena. Ker smo merilci želeli čim bolj izkoristiti čas suše, smo se odločili le za izdelavo tlorisnega načrta in ne tudi iztegnjenega profila in prečnih prerezov rovov. To seveda ne bi smela biti praksa v jamarstvu, vendar v nasprotnem primeru jame niti približno ne bi izmerili v zadovoljivem obsegu, saj je bila poplavitev jame venomer vprašanje dni. Ob intenzivnih padavinah namreč jamo povsem poplavi v slabi uri in taka običajno ostane  naslednji dve leti. Hkrati to tudi pomeni, da je opažanje porasta vodostaja v prostranih rovih že prepozno za vrnitev proti izhodu. Raziskovanje jame je možno le ob izredno suhem in izredno stabilnem vremenu, ob spremenljivem vremenu je jama izredno nevarna. Na najbolj številčni meddruštveni interdisciplinarni ekskurziji 24. septembra smo morali celo preplavati  sifonsko jezero na koncu srednjih delov jame. Zaradi kratkotrajnega naliva se je namreč gladina kraške podtalnice dvignila za 1 m, kar je onemogočalo prehod po suhem. Ta ekskurzija je bila najbolj uspešna. Merili smo jamske rove, jih klasično fotografirali, Boštjan Burger je posnel precej prostorskih fotografij, jamo smo tudi proučili s speleobiološkega in hidrogeološkega vidika. Večina aktivnosti je bila tudi posneta s kamero. Skupno je bilo na ekskurzijah narejeno več kot 300 fotografij.

Največji prostor v jami je Dvorana izginule reke z dolžino prek 90 m in širino vsaj 35 m. Najdaljša teoretična vizura znaša 155 m. Dvorana izginule reke je tudi križišče vsaj štirih rovov. Hidrološko je jama izredno zanimiva zaradi dinamike poplavljanja in umikanja vode, več kot 22 podzemnih sifonskih jezer, podzemnega vodnega toka javorniške vode ter dveh velikih sifonov, ki najverjetneje dovajata vodo z Golobine.

Veliko presenečenje predstavljajo najdbe sledi jamskih medvedov. Najdeni so 4 skeleti skoraj v anatomski legi, številne kosti v meljastem sedimentu struge podzemnega Obrha in na več mestih tudi medvedji obrusi. S stališča speleobiologije je ta jama edini objekt v širši okolici, kjer je dostopna podzemna, najverjetneje javorniška favna. Jama je zelo zanimiva s hidrološkega, geološkega, geomorfološkega in paleontološkega vidika, zato bo na osnovi obstoječega načrta v prihodnosti gotovo še doživela podrobnejšo obravnavo.