Brezno rumenega maka (P4)

Brezno rumenega maka (katastrska številka 1529) je naš zadnji ponos – tretja društvena jama, globlja od 1000 m. V spodnjih prispevkih (napisano za revijo Jamar, letnik 2017 in 2018) si lahko preberete povzetek raziskav.

Prvi del (2017)

Ko se je daljnega leta 1999 Gregor Pintar spustil po vhodnem breznu in izginil, je ob izhodu navdušeno izjavil: »našel sem Brezno rumenega maka«, saj si vsaka dobra jama zasluži dobro ime. Entuziazem je kmalu ponehal, ko so raziskovalce ustavile tako imenovane Jebe. Jebe so padle, a se je jama zopet »končala« na globini okoli 200 m. Ajdovsko-Tržaška ekipa je ožine razširila, a šele 2013 smo se Matičarji vrnili v jamo, to leto skupaj z »mladiči«, ki smo kasneje prevzeli pobudo za raziskave. Jama je padala, pa se zaprla z ožino, pa zopet padala in se zopet zaprla. Na globini 450 m je kazalo, da je dokončno konec. Na poletni razopremljevalni akciji 2014 pa smo na globini 330 m pogledali okrog vogala in našli Egotrip, 150 m globoko brezno, ki mu je sledil meander, stopnja, in zopet meander. Tisto leto smo zaman lovili globino 500 m. Ustavili smo se pred ožino s prepihom (a ne ravno najmočnejšim prepihom na Kaninu). Na poletnem taboru 2015 smo neuspešno naskakovali ožino in potrebni sta bili dve nadvse vztrajni akciji poleti 2016, ki sta terjali mnogo žrtev, na koncu pa vendarle obrodili sadove: žrtve so pohabljene, a srečne, poročale o dvorani, nadaljevanjih in prepihih. Še na istem taboru smo raziskali nadaljevanje in po nekaj spustih našli brezno ogromnih dimenzij (vsaj takrat smo tako mislili), Beli cvet. Predvsem so nas impresionirale stene brezna, ki padajo poševno ob prelomni ploskvi, z enako smerjo in naklonom kot novi deli Renejevega brezna. Na vstopu v brezno in po stenah brezna smo zopet opazili bele tvorbe, znanilke nadaljevanja. Beli cvet je na podornem dnu »gluh«, brez prepiha. Na sredini brezna smo zato splezali do manjšega okna z napačnim prepihom, pihalo je namreč iz jame, ko bi moralo vleči v jamo. A smo se vseeno podali vanj, saj smo zasnovali hipotezo, po kateri se ta del jame poveže z Renejevim breznom in ima zato »Renejevski« prepih. Našli smo močno razpadajočo cono, deloma prekrito s kristalnimi tvorbami (mogoče aragonitni ježki). Neugleden blaten rov nas je pripeljal do nove dvorane s kaminom, kjer smo zopet morali malenkost razširiti prehod v novo brezno, globine 15 m. Pa spet enaka zgodba, na dnu preozko nadaljevanje, zato smo splezali malo gor, malo dol in našli dovolj širok prehod v naslednje brezence. Tu je voda izginila po mokrem meandru navzdol, horizontalno pa se je odprl lep prehod v brezno z dvorano velikosti 20 m x 20 m. Prehod je bil prekrit z belim poprhom. V dvorani smo najprej opazili že značilen poševen strop. Nato pa se je odprl pogled na črnino. Previdno smo se ji približali, strah nas je bilo konca. A ko smo skotalili prvi kamen po blatnem pobočju, nas je prevzela sreča. Kar nekaj časa se je odbijal od pobočja. Nekaj sekund letel in se spet odbil. Ko smo že pozabili, da smo ga vrgli pa “buuuuuuuuuuuuuum”. Odmev kot še nikoli poprej. Izkazalo se je, da smo našli 200 m globoko brezno, Odmev temine. Na zgornji tretjini brezna je nadvse krušljiva polica, ki je terjala mnogo prečk, da smo se izognili nevarnosti. Strah pred neskončno odmevajočo praznino nas je prežemal – kljub vsem prežimarjenim metrom je občutek ranljivosti ob vsakem odmevu padlega kamenja neopisljiv. A na dnu nam je dlančnik pokazal -860 m globine in sreča je izrinila strah. V kotu dvorane smo, kljub temnim obljubam, kako se takšna brezna vedno končajo s podorom, našli malo, mokro, krušljivo brezence. Ki je po 10 m zavilo in glej ga zlomka, šlo naprej.

Do samega spusta v brezno se nismo zavedali kaj smo odkrili. Šele ko je prvi jamar obvisel na koncu prekratke vrvi, luč pa ni osvetlila drugega kot temo, smo začeli slutiti obsežnost novega prostora. V veličastno dvorano smo prišli skozi luknjo v stropu, 40 m nad tlemi. Dolga vsaj 60 m, široka 40 m. Na dnu pobočja je dlančnik kazal 970 m! In tam, neverjetno ampak res, slutnja brezna! Kamen je padal. Upanje je naraščalo in cmok v grlu je bil vedno večji. Mar bo res padla tisočka?!

V ogromni dvorani, imenovani Infinitum, se odpira mnogo zanimivih nadaljevanj. Proti Renejevemu breznu se odpira prehoden podor, prekrit s svetlim dolomitnim peskom, tako kot v novih delih Reneja. Meritve so pokazale, da smo od Reneja oddaljeni le dobrih 30 m. V smeri proti Mali Boki smo opazili bele karfiole po steni in črnino, ki obljublja horizontalen fosilni rov. Magična meja treh ničel pa nas je pričakala v aktivnem breznu. Za ovinkom se je prikazal slap, edini v jami (cela jama je bila ob raziskovanju suha kot poper, v nasprotju z običajnim stanjem). Pristali smo na vrhu manjšega podora – 991 m! Adrenalin nas je preplavil in poskakali smo med bloke, v vodo, povsod. Bo? Mora biti! Izmerili smo pobočje in jamar je planil pod slap, v vertikalno razpoko. Bil je popolnoma premočen, Disto ni hotel prenesti podatkov, voda je motila meritve, a na koncu končno vzklik: 1002! Kriki sreče bi zlahka podrli še kakšen blok nad nami. Globlje v mokro razpoko nismo rinili. Jama gre naprej, našli smo obet fosilcev, več nam ni bilo važno.

Naj omenim, da smo P4 vseskozi naskakovali v enodnevnih akcijah. Dobro poznavanje jame, usklajenost majhne udarne ekipe in dobra psihofizična pripravljenost so bili nujno potrebni za takšne rezultate, skupaj s podporno ekipo, ki je olajšala transport opreme. Prežimariti 1 km po celem dnevu dela ni mačji kašelj in tega si nihče izmed nas ne želi (pre)večkrat ponoviti. Temu primerno načrtujemo tudi prihodnje odprave. Na sledeči akciji smo opremili prečko, ki konkurira Rolling Stones-u: 150 m nad tlemi smo na drugi strani Odmeva temine locirali velik horizontalen rov, ki bi nas morebiti popeljal do Renejevega brezna. Oknu sledi fosilni rov s pobočjem, ki ga na zadnji akciji še nismo pregledali. Naslednje pomembno delo nas čaka malo višje: v Belem cvetu smo splezali do večjega, bolj obetavnega okna, iz katerega pride ves »pravi« prepih. Tu nas čaka še neraziskano brezno. Raziskovanje dna jame pa bo terjalo bivak. Upamo, da bomo lahko preselili bivak iz Renejevega brezna brez vzpona na površje in nazaj na »jurja«. Seveda je končni cilj »Rene-P4-Mala Boka«. Sanje so daljnosežne in skeptiki se znova in znova oglašajo. A vsak dvom nam požene kri po žilah in spodbudi včasih mukotrpne, na videz brezplodne akcije, brez katerih ne bi bili kjer smo. Jame se ne končajo, le jamarji odnehajo.

Eno leto pozneje (2018)

Prispevek je v delu.