Novoletni tisočmetrci: Renejevo brezno in P4

Te praznike smo imeli v Kaninskih jamah najštevilčnejšo ekipo do sedaj. Vzporedno smo jamarili kar v dveh tisočmetrcah: V Renejevem breznu in P4. Ker je paleta vtisov in dogodivščin nadvse živobarvna, bom v tem poročilu le povzela glavna odkritja, doživljajski spisi posameznih ekip pa pridejo kasneje. A najprej naj povem, da je bila akcija super uspešna. 13 ljudi hkrati je 6 dni jamarilo brez ene zagate, pozabili smo le eno maslo, en majzl in en čoln.

Predakcija je potekala v nedeljo, 23. 12. Uroš, Beki, Matija, Lojze, Aja, Matic, Mršek, Roli, Bowie (pes nosač), Lanko in jaz smo nesli prvo rundo opreme na zvezni bivak. Pri Skalarju smo srečali še ekipo zveznikov, ki nam je prijazno pomagala s tovorjenjem (hvala vam).

V torek, 25. 12., smo šli zares. Z žičnico smo se odpravili do D postaje, nato pa peš do zveznega bivaka na Kaninskih podih. Še isti popoldan smo vstopili v obe jami.

V Renejevo brezno so šli Marko, Klemen, Filip in Matija. Podali so se do Gabrčka (-700), naslednji dan pa do dna jame. Po poti jih je ujel in odrešil izgubljanja še Matej. V P4 smo šli kar v dveh ekipah: na bivak Stella (-950, skrajni JV del jame) smo se odkotalili Mršek, Jure, Diba in jaz, na Huston (-650) pa Vid, Luka in Lojze. Vsaj obložen z vsaj po dvema transportkama, smo se do dna jame prekladali dva do trikrat dlje kot običajno. Po poti smo preopremljali in razopremljali zaključene vprašaje in tako pridobili še dodatne metre vrvi.

V sredo je Huston ekipa, okrepljena z zamudnikom Garminom, postavila nov, zasilni bivak v Infinitumu (-950), da jim ne bi bilo treba vsak dan žimariti na Huston. Začeli so s kopanjem proti Reneju, a jim je prepih močno zagodel – zunaj je bila namreč inverzija in zimski prepih se še ni vzpostavil. Nasprotno, če že je kaj pihalo, je pihalo malo sem, malo tja, o močnem kaninskem prepihu pa ni bilo ne duha ne sluha. Šele zadnje dni odprave smo začutili pravi obraz kaninskega vetra. Zvečer so se preko brezžičnega telefona prvič slišali z Rene ekipo. Ekipi P4 pa sta uspešno komunicirali preko voxa. Ni kaj, pogovor z drugimi ekipami močno pripomore k morali in organiziranosti akcije. Stellovci smo napadli plezarijo na JV, kjer smo imeli namen priti mimo podora do nadaljevanja fosilnih galerij proti jugu. Hkrati smo raziskovali kolektor, ki teče proti SZ. Na srečo je voda tako upadla, da pozabljenega čolna nismo pogrešali. Prvi vzpon se je ponovno končal v podoru, nadaljevanje po kolektorju pa pri prvem visečem sifonu.

V četrtek in petek sta ekipi Rene in Huston delali na povezavi. Uspelo jim je slišati razbijanje s kladivom iz druge jame in začeli so s kopanjem in plezanjem proti tovarišem. Prepih jim še vedno ni pomagal. So pa močno napredovali v zvočnem kontaktu, čeprav se še niso mogli pogovarjati iz ene jame v drugo brez telefona. Stellovci smo po kolektorju nadaljevali nazaj proti SZ, vse do Infinituma, kjer nas je ustavil podor. Z malce truda bomo lahko sledili vodi še naprej. Nadvse zanimivo bo videti sotočje vseh vod, ki se stekajo proti istemu cilju, nekje pod velikim podorom Infinituma. Drugi del Stellovcev, sijajni plezalni duo Mršek & Diba pa je splezal 70 m kamina in po nekaj čudnih in nerazložljivih (pre)opremljanjih dosegel točno to, kar smo iskali. Nadaljevanje fosilnih galerij, smer Mala Boka, prepih soliden (ko se je vklopil).

V soboto je Rene ekipa krenila proti površju, prav tako polovica Huston ekipe. Luka in Vid sta ostala v Infinitumu in vložila vse moči v povezavo. Našla sta kopico novih odcepov, a nobenega znaka, da sta se prebila v Reneja. Čeprav sta mu dihala za ovratnik, sta morala zvečer priznati, da bo fizična povezava počakala naslednje akcije. Stellovci smo nadaljevali delo v galeriji. Spustili smo se v aktivno brezno, ki jo preseka, a mu nismo prišli do dna. Je možno, da smo prešli mejo, kjer se vode končno stekajo na jug? Še par prečk v galeriji in ustavili smo se pred 10 m stopnjo navzgor. Odprto nadaljevanje, ki čaka na nas.

V nedeljo smo se Stellovci in preostali del Hustonovcev odpravili soncu naproti. Na Hustonu nas je presenetil Matej, ki mu Rene ni bil dovolj in nam je prišel pomagat tovoriti opremo. Še par brezen višje sta nas enako razveselila Cyril in Jaroš. V prepišno noč smo pogledali nekaj po 20-ti uri. Na zveznem bivaku smo se vse tri ekipe ponovno združile in sledila je noč pripovedovanja in veseljačenja. V ponedeljek, na silvestrovo, smo znosili robo do koče Petra Skalarja, kjer se nam je pridružila še kopica površincev, da skupaj proslavimo uspešno akcijo in prehod v novo leto. Iskrena zahvala gre Sončnemu Kaninu, ki nam vedno priskoči na pomoč s transportom. Brez vas bi bilo raziskovanje Kanina dosti težje! Hkrati nam prijazni nasmehi in spodbude žičničarjev vedno polepšajo dan in dajo vedeti, da je Kanin naš skupni biser. Hvala tokratnemu sponzorju Diba s.p., ki je poskrbel za dodatne stroške hrane in opreme. In pa seveda Davidu Škufci, ki je pričaral najboljšo silvestrsko večerjo – naj ti bo kotel še naprej naklonjen ;). Če povzamem – akcija je bila v vseh pogledih ena izmed uspešnejših. Rene in P4 ekipi sta na globini 1000 m komunicirali s kladivom in macolo, poleg uspešnega čebljanja preko brezžičnega jamskega telefona (vhoda sta 1 km narazen). P4 je dobil kupec novih vprašajev in cca 700 m novega poligona. Novi jamski upi so se kalili v zahtevni jamariji, prijateljstva so se spletla in še utrdila, znanost je pridobila kakšno kaninsko beštijo več, ferajn pa obete, da nam metrov ne kani zmanjkati.

Jamarili smo: Luka Havliček, Marko Rakovac (SO Velebit), Filip Šarc (Speleološki klub Ozren Lukič, Zagreb), Mitja Mršek (JK Borovnica), Klemen Kramar, Vid Naglič, Matic Di Batista, Lojze Blatnik, Matej Blatnik, Matija Perne, Tomaž Krajnc, Jure Bevc, Špela Borko, Cyril Mayaud, Jaroš Obu (Društvo za raziskovanje jam Ljubljana).

Površinska ekipa: David Škufca, Andrej Drevenšek, Ester Premate, Nataša Sivec, Matevž Hreščak, Tjaša Vezovnik, Uroš Kunaver, Domagoj Korais, Darja Kolar (DZRJL).

Iskrena zahvala gre Sončnemu Kaninu, ki nam vedno priskoči na pomoč s transportom. Brez vas bi bilo raziskovanje Kanina dosti težje! Hkrati nam prijazni nasmehi in spodbude žičničarjev vedno polepšajo dan in dajo vedeti, da je Kanin naš skupni biser.

Za Matico zapisala Špela

Fotografije najdete na povezavi: klik.