Ledena jama na Mesnovcu

V soboto 19.1.2019 sva z Garminom izvedla popoldansko pokljuško akcijo. Odpravila sva se v Ledenico na Mesnovcu, do pred kratkim še neregistrirano jamo, ki jo je vsaj France že dolgo nazaj našel v nekih popisih (Garmin ve koga in česa, jaz le ponavljam na pol zapomnjeno). Jama je bila sigurno dobro poznana lokalnemu prebivalstvu, o čemer pričajo podpisi na precej nenavadnem mestu. Nahaja se 20 min hoda od Rudnega polja, ime pove na katerem kuclju. Želela sva se izogniti grdim pogledom tekačev, in tako na sveže steptano progo s krpljami zakorakala ravno, ko je padla tema. Ko sva progo zapustila, je hoja postala počasnejša – v svežem pršcu se nama je udiralo do kolen. Sopihajoč v tihi beli temi skozi gozd, novi jami naproti, sem doživela deja vu – skoraj kot takrat, ko smo “odkrili” Pokljuko.

To je bila četrta akcija v jamo, na prejšnjih treh je Garmin jamo odkril, jo skupaj s Flisom delno izmeril, na zadnji solo akciji pa našel nadaljevanje. Vhod v ničemer ne spominja na naše ostale pokljukarice. Na dnu vrtače impozantno brezno premera 5 m, globine 60 m, na dnu zaprt z ledenim čepom. Pod svežim snegom se je skrivala pomrznjena plast in skoraj sva se oddričala v brezno. Po 10 metrih sva dosegla snežno polico (pod snegom se bojda skriva vejevje in par drevesnih debel). Malce prečkarjenja in v steni udornice se odpre luknjica z gromozanskim prepihom, nad katero so v skalo vklesani podpisi z letnicami od 1930 do 1955. Kako so podpisniki prišli do tja, nama ostaja uganka.

Nazaj k Prepihu. Če rečem drugi največji prepih na Pokljuki, ne pretiravam. Za ožino se je odprla dvoranica, iz katere vodi meander, ki ga je tik pred razširitvijo zapirala skala. Deja vu se je tu nadaljeval, nič ni delalo kot bi moglo. Ker seveda nisva imela macole, je en od naju s kladivom žalostno tolkel po nikamor premikajoči se skali, drugi pa zvijal kontakte na mašini, upajoč da najde točko, ki bo prevedla dovolj đusa. Trma nama ni dala miru in uspela sva priklicati tretjega člana. Komaj dovolj luknje, da se sploščim skozi njo. Prepih in obetajoči se prostor sta imela svojo moč in ravno, ko je Garmin vprašal, če sem preverila kaj je pod mano, sem zgrožena ugotovila, da je to 5 metrov praznine. Opremila sva in našla lepo brezence,vrh njega pa sedlo, ki je peljalo v še eno brezence, pa spet sedlo, brezence in podor, skozi katerega sva zopet zagledala prostor. Odločila sva se, da si to pot ne bova stresla podora na glavo in da bomo raje z vso silo napadli meander tik nad njim. Ura je narekovala umik in merjenje sva prepustila naslednji akciji. Zbežala sva pred medvedi (baje obstajajo strokovne podlage, ki pravijo, da imajo medvedi točno tam svojo migracijsko traso, seveda jaz, ki se bavim z nevretenčarji, ne bom pametna) in do avta prišla še pred 23-to. Na poti dol sva srečala Polota, ki je mislil, da je traktor in se zaril presenetljivo daleč po nespluženi makadamski cesti. A ker sva bila v avtu velikosti piksne piva, nesrečnežem pa je že delal družbo večji karavan, sva sklenila, da naju tuja nesreča ne ustavi pri doseganju cilja – biti pred polnočjo doma.

Peta akcija v jamo se je zgodila na kulturni praznik, akterja Jure in Garmin….

Zapisala Špela