Novičke iz LJ29

Ta vikend smo bili prvič po taboru v LJ29 na Kaninu, odkritju letošnjega poletja. Anže, Diba in jaz smo šli v soboto do Gozdeca, potem pa na juriš v jamo. Vmes smo se ustavili na taboru in pomalicali, ostanke hrane pa skrili v Anžetov (tokrat gre za drugega Anžeta) sod pred miškami, ki so nas že opazovale iz škrapelj. V jami smo šli v odcep, ki sva ga zadnjič našla s Špelo.

Medtem ko sem jaz razopremljal brezno pod njim, je Matic že preopremil prehod v okno. Dovolj je bilo malo truda v preozkem prehodu in že smo bili 20 metrov nižje, kjer se nadaljevanje zožilo do neprivlačnih dimenzij, prepih pa je nekam izginil. No, že med merjenjem zadnje vizure pred zožitvijo naju je z Anžetom od zgoraj poklical Matic, ki je šel nazaj gor po opremo, mimogrede pa se je še zanihal v okno, ki smo ga opazili med prvim spustom. Po krajši debati smo se odločili, da nadaljujemo zgoraj.

Opremili smo prehod in prišli do nove zožitve, kjer je spet bilo potrebnega nekaj truda. A je šlo hitro in spustili smo se še 10 metrov nižje in prišli na dno brezenca, na desni pa našli prehod v večje brezno. Kamen pravi 30 metrov, pred breznom pa sta kakšna dva metra preozkega meandra. Besno smo se ga lotili s kladivom in zobmi, na našo srečo je drobce stene prepih odnašal v brezno, tako da večjih težav s čiščenjem bodočega prehoda nismo imeli. A nas je jama tokrat vseeno premagala. Ura je bila že pozna in odpravili smo se proti izhodu.

Ven smo prišli v čudovito kaninsko noč, obsijano z ne-več-tako polno luno. Spali smo kar pod zvezdami, del ekipe je celo noč smrčal in bolj ali manj zaspani smo se zbudili v lepo nedeljsko jutro. Plani o fotkanju vhoda v Brezno nad Meglicami so se v soju dopoldanskega sonca razblinili in mahnili smo jo direktno v dolino. Anžeta sva z Maticem odložila v Čezsoči, ker je še mlad in je šel veslat. Jama gre naprej, potrebno bo še malenkost truda preden pridemo naprej, gre proti jugu. Izmerili smo 63 novih metrov.

Za Matico zapisal Jure