Vandima (1990-1996)

Nastanek športnega jamarstva

V pionirskih časih raziskovanja jam v prejšnjem in prvi polovici našega stoletja so jamarje, ki so se večinoma spuščali v jame iz znanstveno raziskovalnih nagibov, zanimale predvsem podzemske poti velikih kraških ponikalnic in lepo zasigane jame, polne jamskih živali, zanimivih za speleobiologijo. Raziskovalci so se zato omejili na nižinski kras, kjer so se le izjemoma spustili v globine pod 300 m.

Šele po drugi svetovni vojni se je med mladimi jamarji pojavil nov izziv – doseči čim večjo globino. Iskanje globokih jam jih je pripeljalo na apnenčeve visokogorske kraške pode. Tam so deževnica, snežnica in voda iz ledenikov v milijonih let geološke zgodovine z raztapljanjem apnenca močno zaznamovale tako površje, ki so ga razbrazdale s škrapljami, škavnicami, vrtačami, kontami in kotliči, kot tudi podzemlje, v katerem so izdolble številna brezna. Jamarji so kmalu spoznali, da se velika večina brezen kmalu konča s podori, snežnimi zamaški ali ožinami. Le v nekaterih lahko prodrejo zelo globoko, včasih celo do vodoravnih rovov, ker se zbirajo vode iz več brezen. Tam jim pot prej ali slej zaprejo sifoni, vode pa tečejo proti kraškim izvirom v dolinah, kjer se po dolgem potovanju skozi temo podzemlja ponovno pojavijo na površju.

Velikega visokogorskega jamskega sistema so se prvi lotili francoski jamarji. Raziskovali so izvirno jamo Cuves pri Sassenageu blizu Grenobla, ko pa so jim pot v sistem od spodaj zaprli sifoni, se se odpravili na planoto Sornin in tam odkrili brezno Berger, za katerega so slutili, da odvaja vode v Cuves. Magično mejo 1000 metrov globine so v breznu Berger 3. avgusta 1956 presegli člani mednarodne jamarske ekspedicije. Dosežek je zaznamoval začetek novega obdobja športnega jamarstva, pri katerem ni več v ospredju želja po odkrivanju znanstvenih dognanj. Jamarje žene v divje jamsko okolje nekaj čisto drugega: želja po odkrivanju neznanega, prodiranju prek vseh meja in premagovanju težav, ki jih tam ne manjka. Visokogorske jame so namreč eno najbolj neprijaznih okolij za človeka: stene, po katerih polzi voda, so brez vsakršnega kapniškega okrasja, temperatura zraka je le nekaj stopinj nad ničlo, po jami neusmiljeno piha, marsikje preži nevarnost nenadnega dviga vode, ožine se kar vrstijo, za njimi pa v primeru poškodbe reševanje ni mogoče. Športno jamarstvo zahteva vrhunsko fizično in psihično kondicijo: jamarji, obteženi z opremo, raziskujejo v najtežjih razmerah tudi po nekaj dni. In ko se znajdejo na najgloblji točki, so opravili šele polovico dela; izmučene jih čaka povratek skozi ožine in neskončna brezna.

Slovensko iskanje tisočmetrce traja trideset let

Seveda so si tudi naši jamarji postavili vprašanje, ali je mogoče pri nas raziskati tisoč metrov globoko brezno. Vsi pogoji so izpolnjeni: Julijske Alpe gradijo lahko topni apnenci, višinska razlika med visokogorskimi podi in izviri v dolini pa marsikje presega 1000 m. Kljub temu pa je bila pot do prve naše “tisočmetrce” težka in trnova, dolga celih trideset let.

V začetku šestdesetih let se je jamarjem zdelo najbolj obetavno Triglavsko brezno, ki se odpira na Triglavskih podih pod ledeniško obrušeno Glavo; barvanje vode v breznu je namreč pokazalo, da se podzemsko steka v več kot 1000 m nižje izvire Bistrice v Vratih. Začetek je bil obetaven, a že v globini 249 m so se ob ledenem zamašku stopile sanje o slovenski tisočmetrci.

Velika spodbuda za nadaljevanje raziskovanj v gorah je bil na videz nepomemben prevod knjige: Henrietta Kunaver, žena našega znanega naravoslovca in jamarja Pavla Kunavra, je leta 1963 prevedla eno najbolj znanih jamarskih knjig “Operacija -1000”, ki ni samo opisovala potek raziskovanja brezna Berger, temveč je dovzetnim mladim jamarjem zelo jasno razložila, kaj je športno jamarstvo, in v čem se razlikuje od znanstvene vede – speleologije.

Raziskave Pološke jame nad dolino Tolminke lahko označimo za naslednje obdobje jamarskih raziskav pri nas. Tudi Pološka jama ni prinesla rekorda, kljub temu pa je pomenila velik uspeh, saj je bila 704 m globoka jama raziskana od spodaj navzgor. Manj uspešne so bile sistematične raziskave Kaninskih podov, kjer so jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana okoli stare koče Petra Skalarja preiskali stotine brezen, a zaman. Danes vemo, da so raziskovali prenizko; kdo ve, kaj bi bilo, če bi se lotili podov nekaj sto metrov višje.

Nato je postalo Brezno pod gamsovo glavico na Pršivcu sinonim za jamarske raziskave v gorah. Kljub dolgoletnim naporom tudi tam ni uspel prodor do doline, jamarje je v globini 817 m ustavil sifon; voda do stropa je zsprla rov, ki so ga jamarji pred tem v navalu optimizma poimenovali “Via Govic”; upali so namreč, da jih bo pripeljal do znanega kraškega bruhalnika Govica nad Bohinjskim jezerom. Malo kasneje so bili slovenski jamarji na Kaninu že zelo blizu uspeha: v Skalarjevem breznu je bila dosežena globina 911 m.

Italijanski jamarji na Rombonskih podih raziščejo dve “tisočmetrci”

Leta 1988 je Jamarska zveza Slovenije dovolila majhni skupini italijanskih jamarjev, ki jih je vodil Roberto Antonini, raziskovati na odročnih podih, ki se razprostirajo zahodno od Rombona. Skupina je pod melišči izpod Velike Črnelske špice kmalu našla obetavno brezno in Roberto je že novembra 1989 povabil slovenske jamarje k sodelovanju v akciji, na kateri je bila prvič v Sloveniji presežena kota – 1000. Črnelsko brezno, ki je danes globoko 1198 m in kar 10 km dolgo, je na žalost zaslovelo tudi po jamarski nesreči, ki je sprožila največjo jamarsko reševalno akcijo na svetu, v kateri je umrl tržaški jamar – reševalec. Robertova skupina je kasneje na zahodnem robu Rombonskih podov raziskala še 1370 m globoko brezno Čehi II, ki je danes najgloblje med štirimi “tisočmetrcami” v Sloveniji.

V Vandimi končno tudi slovenski jamarji prodrejo pod 1000 m

Dve “italijanski” tisočmetrci sta bili zadostna spodbuda, da smo se tudi člani Društva za raziskovanje jam lotili obetavnih Rombonskih podov. 28. julija 1990 smo Franci Gabrovšek – Franček, Dorotea Verša in jaz začeli raziskovati okoli Čuklje, na jugovzhodnem delu podov. Na vhodih jam smo puščali rdeče sledove našega dela: A1, A2, A3… Na začetku nas je v vsakem breznu na dnu razočaral snežni zamašek, a že pri A6, ki jo je našel Franček, smo imeli srečo. Porabili smo vseh 50 m vrvi, jama pa se ni končala… Ne vem zakaj, toda bil sem prepričan, da bo to naša tisočmetrca, zato sem poleg oznake A6 na skalo napisal še kratico društva in datum – bil je namreč moj rojstni dan.

Kasneje smo uredili tabor v italijanski kaverni iz I. svetovne vojne tik ob vhodu v A6, v zadnji akciji tistega poletja, pa smo dosegli dvorano na globini 200 m. Poimenovali smo jo “On the rocks”, saj so tla pokrita s kosi ledu, ki so prileteli od zgoraj; vhodna brezna so namreč okovana v led. V kotu dvorane smo našli brezno, v katero je kamen kar padal in padal…

Naslednje leto so se raziskovalci v globini 250 m odločili za napačen odcep, ki jih je 150 m nižje pripeljal do neprehodne ožine. Steinbergov profit se imenuje pravi odcep – ozek meander z drobnimi kamnitimi tvorbami po stenah, ki so kot za stavo trgale jamarjem kombinezone, izdelane pri tvrdki Steinberg. Tam se v jami konča najlažji del – spuščanje po breznih. Globlje je vse več meandrov, ozkih in visokih, pretežno vodoravnih špranj, ki so jih izdolble vode. Meandri so naporni zaradi svoje ožine, poleg tega pa so pogosto prehodni le v sredini ali pri vrhu, kar zahteva plezalno tehniko z gvozdenjem. Težave so komaj premagljive, če je meander zablaten, saj težnost jamarja in transportne vreče neustavljivo vleče navzdol, v ozki del.

Tudi na naslednjem križišču, pri Opli, v globini 465 m, jamarjem sreča ni bila naklonjena: najprej so raziskali dva odcepa, ki sta se po vrsti brezen in ozkih blatnih meandrov končala v globini 600 oziroma 652 m. Šele tretji odcep jih je pripeljal do skromnega bivaka v globini 670 m. Tam se začne najbolj zahteven del jame s številnimi izredno ozkimi in blatnimi meandri. V prvem, najožjem, ki so ga jamarji pomenljivo poimenovali Meander ljubezni, prvih 20 metrov med plazenjem in zvijanjem ni možno obrniti glave, za prehod celega, 100 m dolgega meandra, pa je potrebna ura hudih naporov. Sledi vrsta brezen, med njimi Aco šaht, največji prostor v jami, kmalu pa spet ozek in dolg, izredno zahteven meander “Prvinski nagon”. Sledita mu dve brezni in sorazmerno lahko prehoden meander, v katerem je bila končno junija 1993 prekoračena točka – 1000.

Meander “Highway to hell” pripelje, kot samo ime pove, v pekel: v globini 1042 m je komaj prehodna pasaža, polna vode. Sredi februarja 1994 sta Franci Gabrovšek in Franc Marušič premagala ožino in prodrla 40 m globje, avgusta je bila jama globoka že 1128 m in je še ni bilo konec, čeprav sta si ga jamarja želela. Še enkrat sta zbrala pogum in decembra 1994 prodrla 1182 m globoko, kjer se rov tako zoži, da nadaljevanje ni več možno.

Jama je tako povedala svoje in po več kot 50 spustih smo raziskave v njej vsaj za nekaj časa zaključili. Jama se konča v nadmorski globini 540 m, le dobrih 100 m nad izviri potoka Glijuna pri Plužni, kamor se najverjetneje stekajo vode iz jame, tako da smo skoraj do konca izkoristili globinski potencial. Globino sistema bi lahko povečali le z odkritjem višjega vhoda; smer prepihov v jami kaže, da tak vhod obstoja.

Jama še ni razopremljena; v njej na več kot 80 pritrdiščih visi dober kilometer statičnih vrvi. Kljub pomanjkanju opreme na društvu nekako ni pravega navdušenja za še en spust in živalsko tovorjenje polnih transportnih vreč skozi neskončne menadre in brezna.

Med raziskovanjem je jama dobila novo ime – Vandima, trgatev po primorsko. Trgatev pa ni bila lahka; zaradi izredno ozkih in blatnih meandrov, prepiha in zelo nizkih temperatur je Vandima ena od najtežjih globokih jam na svetu. Tudi Roberto Antonini, vodja italijanske skupine, je po ogledu zmajeval z glavo in zatrdil, da mu en obisk zadostuje. Velik uspeh slovenskega jamarstva pa je, kot je pri nas običajno, ostal v senci manj uspešnih a medijsko bolj odmevnih športov.

Marko Simić

Literatura:
Cadoux, J., Lavigne, J., Mathieu, G., Potié, L., 1963: Operacija -1000.- Zbirka Globus, prevedla H. Kunaver, B. Arhaud – Mladinska knjiga, Ljubljana;
Gabrovšek, F. & G. Pintar, 1993: Vandima.- Naše jame, 35/2: 17-20, Ljubljana.
Marušič, F., 1995: Vandima.- Gea, 5, 2: 54-55, Ljubljana.