Avgustovski vikendi, ki jih nismo preživeli na Kaninu

Dva vikenda v avgustu smo preživeli v najboljši jami vseh časov, Trubarjevem dahu. Vmes pa smo skočili še na Lanževico po pozabljeno jamo.

V petek, 11. 8., sva se z Maticom odpravila na Pokljuko, z namenom začeti akcijo v soboto navsezgodaj. A sva se zataknila, sprva na Bledu, nato pa na Zatrniku “pri Anžku”, kjer nama je nadvse gajstna šefica pojasnila, da kraških jam pa res ni na Pokljuki. Tako je bilo jutro boleče, vstop v jamo pa zamaknjen na okoli 13-te ure. Pred vhodom sva ugotovila, da imava nadvse preveč vrvi in 60-metrco razpolovila, ter en konec skrila na vhodu. Do 16h sva se le nekako primotovilila do Final Destinationa, kjer sva cca 70 m nad dnom nadaljevala s plezanjem prečke. Dvorano je tistikrat prevevalo mračno vzdušje. Na eni strani brezna misli o nevarnih, razpadajočih, nestabilnih tektonskih drsah. Na drugi strani brezna misli o smrtonosnih posledicah predolgega zadrževanja prebavnih tokov. A tako stena kot črevo sta zdržala, žal pa ni zdržalo najino preračunavanje. Tako nama je na koncu zmanjkalo 5 m vrvi, da bi dosegla nadvse “pobeljeno” okno. Sredi noči sem dokončno onesposobila zadrgo na že močno plesnivem šotoru in tako je padla odločitev, da naslednjič prinesemo novega. V nedeljo sva vstala ob 12h, pojedla kosilo in si privoščila še popoldanski spanec. Na poti ven je Matic s svojim izjemnim posluhom pesnil pesmi, posvečene mojemu zavlačevanju. A pomoje niso upravičene, saj sva prišla ven v manj kot 3 urah.

Na gospejin dan smo se odpravili na Lanževico, kjer je Matic leta 2012 nekje pod vrhom lociral jamo. Šli smo Matic, Jure, nič hudega sluteča Juretova prijateljica Zala in jaz. Na parkirišču smo ugotovili, da sva z Maticom pomotoma vse fikse odnesla v Trubarja. Obrnili smo cel avto, a kaj ko ga je nekdo predobro pospravil. Tako smo pobrali vse gurtne in računali na naravna pritrdišča. Lahko povem, da mi neskončni ovinki do Komne niso niti najmanj všeč. Še manj so bili všeč gorskemu kolesarju, ki je nekje na pol poti obupal in naložil bicikel na ramo. Do Bogatinskega sedla smo se vlekli po pripekajočem soncu. Tam smo glave vsaj malenkost ohladili v dihalniku ob poti. Nato pa še kratek vzpon proti Lanževici, kjer je Matic malo pod vrhom iz prve našel jamo. Naravna pritrdišča niso hotela sodelovati, zato sem se javila za stražo prvega pritrdišča – da se ne bi gurtna slučajno odtaknila. Fanta sta Zali podala šnelkurz vrvne tehnike in spustili so se v brezno. Namerili so 30 m globine in 60 m poligona. Jaz pa sem se ulegla na pritrdišče in ga tako zavzeto stražila, da sploh nisem opazila karlinc, ki so medtem 2 metra stran Maticu požrle nadvse ljube mu kratke hlače. Na srečo jama ne gre naprej (kdo bi pa hodil do nje?!).

Ta vikend pa smo bili v Trubarju Lojze, Jure, Matic in jaz. Zopet smo šli v petek in tokrat celo nadvse zgodaj vstali, bežeč pred obetom popoldanskih nalivov. Pred vhodom nas je dohiel Garmin, ki je šel delat v zgornje dele jame. Z Lojzetom sva zamenjala šotor (hvala Katarina!), Jure in Matic pa sta šla dokončat prečko. Z Lojzetom sva jima sledila. Dogovor je bil, da en KOKO pomeni, da lahko vstopiva v Final Destination, mnogo KOKO-jev pa pomeni nevarnost padajočega kamenja. En KOKO in slutnja luči nekje nad nama. Ok, spraviva se pod štrik in začneva natikati pantine. V tistem pa nekje v višavah slišim odboj kamna. Vrgla sva se vstran v zadnjem trenutku. Adrenalin je naredil svoje in kar nekaj višinskih metrov je moralo miniti, da sem se nehala tresti. Kamen se je odlomil v preozkem meandru (očitno ne dovolj ozkem), ki se ne bi smel povezati nazaj v isto dvorano, se odkotalil preko vseh polic, kjer bi se moral ustaviti in s seboj potegnil še druge … Posledično sva izgubila ključ in nisva mogla razopremiti prečke.

Žal nam jama tudi tokrat ni dala galerij. Oknu sledi stopnja, stopnji sedlo, ki se prevesi nazaj v FD, še višje pa kamin, po katerem pride prepih. Matic je zopet izrekel neizrekljivo: “Samo še 20 m splezamo, da vidimo za ovinek…” A sva se zedinila, da vzporedno nujno dokončamo povezavo s površjem in recikliramo vse vrvi prejšnjih plezarij. Za naslednje nekaj let tako velja prepoved nošnje novega štrika v jamo :). Ugotovili smo, da se še nismo pripravljeni spopasti s preopremljanjem prečke in odšli na bivak, kjer smo spoznali, da smo šli v jamo blazno prezgodaj. Sredi noči je naliv dosegel bivak, slap je bobnel vse do jutra. Kljub dobrim načrtom smo se spravili na pot šele ob 12h. Rahlo namočeni smo pogledali v modro nebo okrog 17h.

Fotografije si lahko ogledate na povezavi.

Špela