Bela Griža 1

Ko sem že postala odvisna od dnevnega pregledovanja radarske slike in Aladina, se me je vreme končno usmililo. 2 dni brez padavin sem izkoristila za skok Belo Grižo 1, malo za živalicami pogledat. Matija je bil kot vedno za stvar, a drugega kandidata nisva našla. Pa sva šla sama. In akcija je uspela nad vsemi pričakovanji. Okoli 6 zjutraj sva odrinila iz Ljubljane in bila ob pol 8 na parkingu. Megleno mokro jutro je poskrbelo, da sva bila že okoli 9 v jami – absurdno zgodaj za poštenega jamarja. Nazdol sva dokaj hitro ujela ritem, napredovala po jami in postavljala pasti, Matija pa je zraven še fotodokumentiral. En desonder se je sicer odločil, da ima dosti in da hoče nov kolešček, a sva ga prepričala, da poden ni več daleč. Na podnu sva pomalicala in se šla za pospešitev prebave še malo tlačit v ožine. Pa celo Matija nikjer ni uspel priti naprej in odkriti kilometra jame (kar pomeni, da je res ozko:)). Drugič, že imam ogledan naslednji ovinek za katerega bi rada pogledala, če bomo že tam. Za nazaj je Matija doživel tisto, zaradi česar bi lahko kdo biološke ekskurzije primerjal s fotografskimi (v resnici so dosti bolj zanimive ;))– vzklik »lej kaj v tej luži plava!« in naslednje pol ure gledaš biologa, kako buli v blato in vsake toliko nadušeno brska po njem. A me je začelo zebsti prej kot njega in odplezala sva ven. Ven sva prišla ne preveč premočena (kar je bil največji strah, ne rabim sploh omenjat zakaj…), ravno toliko utrujena, da sva komaj čakala pivo na ferajnu. Pa še večerjo sva dobila, naš ferajn je res zakon.
Špela.