Brezno na Toscu

Nekega poletnega, sobotnega jutra smo šli: Matija, Diba, Flis in Špela na Tosc. Na Jezercih smo ugotovili, da naj nas bi kmalu dohiteli triatlonci. Gužva je bila neviđena, smo nekaj časa v koloni hodili. Vmes smo srečali Flisa senior in kolega, ki sta nas potem spremljala do jame. Najprej smo se šli okrepčat v Vodnikov dom, nato pa počasi proti vhodu v jamo.

Jama: Mokra je. In nagravžno blatna, ne vem če smo to kdaj omenili. Obupno piha. Posledično te zebe cel čas akcije. In ima 3 nadaljevanja, vsa tri so prehodna zgolj za dekleta in Matijo:). Z Matijo sva šla opremit fosilca nad zadnjim šahtom, ki naju je pripeljal do podora s prepihom in celo njivo karfiol. Matic in Flis sta medtem merila še neizmerjen odcep meandra in preverila en kaminčič, ki se zapre. Ko smo se spet združili, smo se zakopali v podor in Matija je našel pot navzgor. Pot ni bila prijetna in le obet velikega prostora me je zvlekel čez. Ostala dva sta sklenila, da
sta preveč mišičasta za dane ožine in šla raje razopremit najnižji šaht. Tam sta se zanihala do okna, kamor gre prepih in našla nadaljevanje, ki je baje v zdajšnjem stanju rahlo preozko. Midva pa sva prišla v ogromno podorno dvorano, ki je v istem prelomu kot njun šaht. Prelom je res veličasten, stene dvorane so zglancane do visokega sijaja, na tleh pa bloki velikosti katrce. Dvorana je dolga 10 in visoka 20 m. Na strani proti šahtu se sluti prehod skozi podor, a nisva imela potrebe po njem. Na drugi strani je Matija izginil v neko luknjo in čez čaz sem ga zaslišala nekje globoko pod katrco, na kateri sm sedela: “Špela kje si? Kamen je padel med mano in izhodom.” Zanimiv tok misli me je preletel in odločila sem se, da tako pač ne bo šlo in mu zabičala, naj najde pot ven. In jo je. Potem se je zguzil še v eno luknjo, nadaljeval po razpoki v prelomu in prišel do brezna, kjer se sliši voda. Tu sva se odločila, da je zabave dosti in šla nazaj. Podoben tok misli kot prej je zavel mimo, ko sva ugotavljala, kje točno sva sploh prišla skozi podor, iskana luknja je namreč zgledala drugače, bolj zaprto.

Odvlekli smo se površju naproti in vmes preklinjali prejšnji večer. Vsi štirje smo namreč odgovorno popivali in zato nam je manjkalo ščepec spanja. Zunaj pa nas je pričakalo čudovito zvezdno nebo in dva para palic Flisa senior in kolega. Malo nas je zaskrbelo, potem pa smo dobili sms, da nista našla poti skozi ruševje in da naj prinesemo palice v dolino. Flis je cel naslednji dan pizdil nekaj v stilu: ti fotri, vedno mam probleme zarad njih. Pot do Vodnikovega doma je hitro minila, še pozna večerja/zajtrk in spat.

V nedeljo smo šli iskat Jamo na Toscu. Matija je zlezel do spodmola nad vsekano potjo, v tistem pa je na nas skoraj pristal policijski helikopter. Začeli smo se dret Matiji, da ga lovijo, Flis je mahal helikopterju, Matic je mahal Flisu naj ne maha helikopterju, Matija pa se je potuhnil v šop trave sredi sten. Nato smo šli v ruševje okoli točke X na poti do zaklada, našli nič in šli še na planino Tosc,
prekrižarili vse možne doline in stene in našli nič. Jama na Toscu se še vedno izmika.

Na koncu še najleša hvala Vodnikovemu domu na Velem polju, brez katerega bi verjetno omagali nekje na poti v dolino, sredi noči. Nova ekipa v domu je TOP (Priporočamo!). Sploh dnevne specialitete z njihovega menija, ki vam bodo vlile moči za nadaljne podvige – nam so jih!

ps: tretje nadaljevanje je v razopremljenem kraku, kjer 10 m meandra za gliste vodi do lepega brezna globine vsaj 20 m.

Zapisala: Špela Borko

Foto: Matic Di Batista