Brezno na Toscu – sledenje mačku
Prva ekipa v sestavi Jure, Lojze in Vid so se odpravili na Vodnikov dom že v petek zvečer. Garmin, Metod, Matic in Špela smo štartali naslednje jutro iz Rudnega Polja. Metodu, ki je prišel pogledat kam to mi lazimo, je bil vhod v jamo nadvse všeč, dostop skozi ruševje mnogo manj.
Garmin, Vid in jaz smo šli raziskati brezno pod Sabljezobim svizcem, na globini 300 in nekaj metrov, Diba, Lojze in Jure pa na poden. Vid je fasal 60 m štrika in tako prvič izkusil lepoto prasičarjenja. Na delovišču smo sklenili, da moramo ponovno opredeliti širilne standarde – s pasom in robo namreč meander postane rahlo bolj j. in p. in k. Vprašajte Garmina, če želite več detajlov jpk-jevosti. Opremili smo 40 m brezna, kar je trajalo dlje, kot bi pričakovali – nekako mi je uspelo spregledati poškodbo štrika, pa še Krajnc ima fetiš na preopremljanje. Na dnu smo našli meander z 0.2 mikrobatistoma prepiha, pa še to se nismo mogli odločiti, v katero smer. Meander je zapirala skala, zato smo tu zaključili z raziskovanjem, podučili Vida da pantin spada na nogo in ne na nos in se opravili svetlobi naproti. Za piko na i smo še malo preopremljali – namen je bil osvoboditev daljše vrvi, a nekako sedaj v breznu visi pajčevina štrikov. Naslednik nas bo verjetno jpk-jal. Zato pa smo na vezalko odmiknili vrv nad Sabljezobim svizcem, pa še kaj preopremili. Pot ven je trajala skoraj manj kot notri, smo se pa v meandrih odločili, da ta jama v resnici ni lepa. Ob 20h smo bili zunaj. Fanta sta šla v dolino, jaz pa v Vodnikov dom čakat drugo ekipo. Tam sem dobila sprva nekaj zasmehljivih pogledov (nekako sem pozabila, da podobleka in štumfi do kolen niso planinski standard), a ko so me posedli za mizo k “šefom” in mi dali piva in hrane so vzvišeni planinci povesili nos :). Kasneje sem izvedela tudi zanimivo zgodbo, ki jo baje poznajo vsi lokalci: da je enkrat na Vodnikovem domu živel maček, ki je padel v jamo, pa nato v Vojah prišel ven! Druga ekipa je iz jame izstopila okrog 11h, v manjšem nalivu.
Fantje so premočeni kot cucki in nasmejani kot pečeni mački poročali o tem, da jama gre. Kam gre?? Kako?? Komaj sem izvlekla iz njih, da so našli preplet fosilnih rovov (opisali so desetine kilometrov, a kasneje so odbili kako nulo ali dve), ki so jih pripeljali do brezenca. In glej ga zlomka, kljub relativno suhi jami je bilo brezence polno vode! In prepiha, niso mogli nehati čebljati o prepihu. Pozna ura in vrvi na drugi strani labirinta so jim preprečile osvajanje novih globin. Zato pa so jamo poglobili na 515 m globine. Kot zanimivost so mi povedali, da so oreščki s tatarsko omako novi jamski hit. Naslednji dan smo nekaj ur še vedrili, Matic je vmes oskrbnicam pomagal pomit posodo, jaz pa napisala poročilo v dnevnik. V dolino smo hodili skorajda po soncu. A je dež prejšnjega dne naredil svoje in naslednje dni sta Jure in Matic preživela na robu smrti. Vsaj tako sva prehlad doživljali z Beki. Za Lojzeta žal še ne vemo, če je ubežal krempljem krutih glavobolov in vročinskim valovom 37.5 stopinj.
Nazaj k jami: kot je možno videti na 3D modelu (https://www.katasterjam.si/3dmodels/20180626_tosc_lofi.html), gre jama proti Vojam. Iščemo prostovoljske mačke, ki bi nam pokazale pot do izhoda. Celokupni seštevek meandrov je namreč ravno toliko neprivlačen, da nas ne mika prepogosto v jamo. Mogoče čez 14 dni :).
Za Matico zapisala Špela
Več fotografij si lahko ogledate na tej povezavi.