Črnogorsko podzemlje 2018
V nekem lenem momentu sem napisal tri stavke, kateri so, po moji presoji, odlično opisali prvomajsko ekskurzijo v Črno Goro. V odgovor na moj opis sem od soudeležencev dobil pokroviteljska sporočila, češ da naša ekskurzija je pa že zaslužila kaj več od pičlih treh stavkov. In ker imajo prijatelji radi epske razsežnosti, sem se spravil napisati še nekaj dodatnega.
Če pogledam nazaj, najlepši del je to, da se še po petih dneh od povratka nisem spravil v normalo. Glava in rit se nekako ne moreta zmeniti katera je kje. Poleg tega je stvar, ki loči to ekskurzijo od ostalih, dejstvo, da smo bosanske in črnogorske meje prestali zgolj z vprašanjem o prometnih izkaznicah vozila in zeleni karti. Seveda zli pogledi niso manjkali, a ni bilo razstavljanja opreme na prafaktorje in vprašanj o smislu sveta.
Torej, na Dan Upora smo Ester, David, Špela in moja malenkost odrinili proti Črni Gori. Sopotniki so, po pirčku ali tudi brez, v zgodnjih jutarnjih urah zakomirali na avtomobilskih sedežih, jaz pa sem pa “do tilta” napolnjen avto pritisnil in ko so se zbudili, smo bili v Trebinju. Dolenjčki: ne Trebnju, Trebinju, v srcu Hercegovačkog ljutog krša. Zrelaksirano putno pivo smo odprli v Ublih, na poti za Kuči visoravan, vzhodno od Podgorice. Tu smo našli mesto za prespati in se podali na kratko pot po, kaj bi pa drugega bilo v Črni gori, Grlu Sokolovem. Vrhu zatrepne doline, od koder vse do robov obzorja seže pogled na Albanijo in špičake Prokletij. Po popoldanskem sprehodu smo le še zakurili ogenj in repetitivno degustirali šnopček, vse dokler se večer ni obrnil v jutro. Tako smo se končno morali postrgati v Opasno jamo, našega zdaj že dolgoletnega kolega Miloša Pavićevića – kaj pa drugega kot – Sokola. A jebiga, ali je črnogorec ali ni? Tu smo izlet nekako neuspešno zaključili na globini 380 m, saj se je meander odprl v neopremljeno trideset metrsko brezno, čeprav nas je naš domorodec prepričeval, da je jama do dna (550 m) opremljena. Povratek iz jame je bil zato nekoliko hitrejši, želja po piru pa zato nič manjša.
Iz Korit smo se nato odpravili na sosednji gorski plato – Prekornico. Sitnica, cesta iz Podgorice pelje direkt na plato. A na platoju je bil še en plato, tako da cesta iz Podgorice bolj slabo pelje kamorkoli. Preostanek poti so sopotniki postali pocestniki in pocestnice, avto jih v vsej svoji obremenjenosti enostavno ni prenesel. A to še ni bilo vse. Ko smo ga parkirali v Markovičkih katunih je GPS še vedno kazal jebena 2 km zračne linije. Teren je bil kakor za koga, za ene krasen za ene peklen. Zaključili smo z ugotovitvijo, da bomo namesto predvidenih jam opremili prvo jamo, ki jo najdemo. In tako so bogovi Prekornice, mešano pravoslavno rimokatoliški, namestili teren z luknjo do luknje. Prvo luknjo smo opremili na dobro voljo, na do temelja skurjen borovec, in po 50 m brezna pristali na kupu snega. Zato smo hitro spokali nazaj in prenočili pri partizanskem spomeniku v Radovčah in se zjutraj spokali u Podgoričko gužvo.
V nadaljevanju smo obiskali Lovćen in eno od nekdaj najglobljih jam na svetu, Duboki do. Zanimivo, četudi je bila do svojega domnevnega dna raziskana že 1916, so višje ležeči horizontalni rovi v večji meri še vedno slabo raziskani. Spust z Lovćena je bil boj z živci – domačini, rusi, poljaki, nemci in predvsem slovenci, vsi so rinili zakurit prvomajski roštilj. Zato sem komaj dočakal hlajenje jajčkov pred Tivatskim trajektom. In čeprav smo imeli namen za prvi maj počivati, smo na koncu pristali na Crkvicah, na Dragalju. In to v eminentni družbi. V nekem trenutku so cesto zaprli trije avti, iz njih pa so se zvalili štirje popi. Črni, veliki, z velikimi bradami. Narod, ki je praznoval, je pred temi kar popadal na kolena in jim kuševal roke, noge, brade, ter jim dajal hrano in pijačo. Mi pa smo, kot nekoliko šutasti Slovenci, vse to opazovali iz daljave. Ko pa smo tudi sami dobili kos prvomajskega kolača, smo se odpravili v Ericovo in še eno jamo v bližini.
Zadnja dva dneva pa smo preživeli na Kamenom moru. Pred časom so predstavniki, če se ne motim Velenjskega kluba in jamarskega kluba Krka, tam začeli raziskovati jamo, ki se ji reče PT4. Ne vem zakaj in kako, a naenkrat so raziskovanje prevzeli Angleži in v jami prišli do sifona na 450-ih metrih. Mi smo po izgubljanju po Kamenom moru uspeli priti do globine 250 m, do čudovitega vodnega meandra. Veter je nekako nakazoval, da ima jama, čeprav je bila potegnjena v globino, nadaljevanje v enem stranskem kanalu. Vsaj tako je govoril občutek. V istem lepem meandru sem izgubil zelo vreden material, še danes me srce boli. A jebiga. Verjetno ne moreš imeti vsega, ali kaj? Čeprav…grrrrrrrrrrrr. Na planem nas je pričakal dež. Velik. Zato smo spokali stvari ter se odpravili k teti Olgi v Grahovo. Ta nas je, kot vedno, dočakala z nasmehom, kolači, kafo in rakijo. Roke naj se ji pozlatijo. In že smo začeli pot nazaj. potrebno je bilo samo še v Split, k staršem na večerjo, in na Metelkovo po listek od 160 euriča. Malenkosti, ki veselijo človeka. Kaj pa smisel poti??? Kajpak biologija. In to jamska. Kaj pa najdbe? So. Dobre. Nedvomno se bo o njih v naslednjih letih še pisalo.
Besede je na kup nametal Teo
Foto: Teo in Ester. Vse fotografije si lahko ogledate na tej povezavi.