DZRJL na (a)steroidih

Napoved je obljubljala vikend, kjer SDND ne sme biti ignoriran! Plani so bili ogromni, mi pa polni zagona. Po petkovem “team buildingu” na Kavškovi, smo se Uki, Pajkica, Špela, Lotus, Matija in jaz odpravili na Trnovski gozd. Plan: zganjanje znanosti in plezanje kaminov. Začetki so bili nekoliko nižje leteči kot naše razpoloženje prejšni večer. Ko smo po nekaj kilometrih vožnje le zaprli prtljažnik, smo zapustili Ljubljano, se znašli na Colu in ugotovili, da imamo nafte za manj km, kot pa je do najbližje pumpe. Poznanstva v okoliških vaseh so situacijo rešila.

Nadaljevanje je bilo uspešnejše. Znanost je bila opravljena, kamin splezan, žal pa ni nikamor pripeljal. Še eno okno čaka boljše čase. Jama prepih ima! Nekaj slik si lahko ogledate tule: https://www.facebook.com/uros.kunaver/media_set?set=a.496186430537295.1073741848.100004378261409&type=1

Naslednja destinacija: Vodnikov dom. S Trnovskega gozda smo se čez drn in strn zapodili na Pokljuko – Špela, Matija, Lotus in jaz. V polsnu in bliskih (za katere ni izključeno, da so bili namišljeni), smo ob pol enih zjutraj prispeli na Velo polje. Tam nas je pričakalo gradbišče (dom prenavljajo) in pes, ki je z glasnim laježem skrival očiten strah pred štirimi prenaloženimi pojavami s čelkami na glavi. Oskrbnica, ki jo je lajež pregnal iz pojstelje, nam je po identifikaciji zaželela srečno pot naprej. Kasneje, ko smo ji razložili, da mi res ne bi šli več naprej, nam je prijazno ponudila prenočišče na skupnih ležiščih.

Naslednji dan pa v Brezno na Toscu. Jama ni bila niti približno podobna tisti iz zadnje akcije. Vode je bilo le za vzorec in je na nekaterih mestih, kjer so bili zadnjič slapovi, kapljala. Poleg tega, je v jamo res močno vleklo. Prepih, kakršnih ni veliko. Jama se nadaljuje z breznom (cca 40 m), ki pride v večji prostor z več odcepi. Nadaljevali smo v naslednje brezno (eno izmed), ki po kakih 30m zopet doseže dno. Od tam se nadaljuje v ozkem “meandru” do naslednjega, ki nas je pripeljal do globine -306 m. Tu se nadaljuje zelo ozek meander, ki po besedah Matija in Špele, pride do novega velikega brezna, globine cca 40 m. Tam smo se obrnili. Prepiha je tu nekoliko manj, smo pa na poti ven (na globini kakih 220m) našli meander lepih dimenzij, ki ima nekaj več prepiha.

Jama se torej nadaljuje. Trenutna smer je še vedno več ali manj v istem prelomu, ki gre večinoma proti jugu (morda malo proti vzhodu).

Dolžina/globina: (500, skoraj 600)/306 m

Pico smo tokrat naročili po telefonu in jo dobili servirano nekaj minut po prihodu.

PS.: Med tem, ko smo bili v BNT, so nas na vhodu obiskali še trija člani. O njihovih namerah in dejanjih ni znanega drugega, kot pomoč pri ženskih zadevah jamarke v jami.