Jamar varno obiskuje, raziskuje, varuje in dokumentira jame. Pot od popolnega začetnika do mojstra je dolga, vedno pa se začne z jamarsko šolo. Ta na našem društvu poteka že od daljnega leta 1933. Šola za večino pomeni prvi stik z starejšimi jamarji in znanjem, ki ga v jamah potrebujejo. In seveda, tudi prvi stik s pravimi jamami. Šolo že vseskozi sestavlja teoretični del, ki v obliki predavanj poteka v društvenih prostorih pred četrtkovimi sestanki in praktični del, ki ga izvajamo po jamah in stenah po Sloveniji.
Predavanja
1. Uvodno predavanje
Zakaj hodimo v jame in kdo sploh smo jamarji.
2. Jamarska oprema
Osnove jamarske tehnike; s kakšnimi preprekami se srečujemo v jamah, kako se zanje pripravimo in napravimo ter kako jih premagujemo.
3. Nastanek jam
Če hočemo vedeti kje iskati jame in kdaj vztrajati ali obupati pri raziskovanju, moramo vedeti nekaj o njih. Na primer to, kako nastanejo in se razvijajo, kaj nam o jami povejo različne skalne oblike, kakšne jame lahko pričakujemo v različnih okoljih…
4. Varstvo jam
Mogoče je res, da bi bilo jamam najlepše, če jamarjev sploh ne bi bilo. Žal pa v tem primeru, vsaj za ljudi, tudi jam ne bi bilo. Jamar lahko jamam vrne tako, da jih v največji meri varuje. Da v njih pusti čimmanj svojih sledi, da skrb za jame prenaša tudi na druge, da čisti jame, ki so jih onesnažili drugi…
5. Dokumentiranje
Jama »nastane« šele, ko jo narišemo, poslikamo in o njej napišemo zapisnik. In za to je potrebno kar nekaj znanja.
6. Prva pomoč
Najbolje je, če je sploh ne potrebujemo. Vendar si ne smemo zatiskati oči; jame so nevarno okolje, kjer lahko pride tudi do poškodb. Namen šole je, da tveganja zmanjšamo na najmanjšo možno mero, vseeno pa moramo biti pripravljeni tudi na pomoč prijatelju ali sebi ob nesreči.
Ekskurzije
Cilje ekskurzij izbiramo tako, da se tečajniki srečajo z različnimi jamami na različnih kraških območjih Slovenije. Njihova tehnična zahtevnost pa praviloma narašča z zaporedno številko ekskurzije. Tekom ekskurzij naj bi spoznali čim več različnih jamskih okolij.
1. Obisk tehnično enostavne, a dovolj zanimive in pestre jame, da novinci ocenijo, če jim jamarstvo ustreza. Za nekatere je to prvo srečanje s temo, blatom in lažjimi preprekami.
2. Trening vrvne tehnike. Nujen in intenziven “dril” manevrov, kot so spuščanje in plezanje po vrvi ter prehod preko pritrdišč v steni. Skratka vse, kar potrebujemo za obisk tehnično zahtevnejših jam.
3. Trening vrvne tehnike v plezališču. Podobno kot na drugi ekskurziji, le v naravni steni.
4. Opremljeni z znanjem prejšnjih ekskurzije se podamo v jamo, ki že na vhodu pokaže zobe. Veliko jam, tudi takih po katerih se večji del sprehajamo, ima dostop skozi brezna.
5. Obisk še zahtevnejše jame, kjer se bomo srečali z več brezni, krajšimi stopnjami, ki jih bomo morali preplezati brez vrvne tehnike. V jami se torej ne bomo veliko »sprehajali«, pač pa predvsem plazili, se tlačili skozi ožine in plezali.
6. Še bolj zahtevna, daljša in globlja jama z večjimi vertikalami in aktivnim vodnim tokom. Zadnja redna ekskurzija, kjer od tečajnikov pričakujemo precej samostojnosti.
7. Preizkus znanja. Tu tečajniki pokažejo kaj so se naučili. Inštruktorji jih vprašajo nekaj o tem, kar so slišali na predavanjih, strogo oko pa jih spremlja pri izvajanju vrvnih manevrov v plezalnem vrtcu.
Seveda je želja društva, da se tečajniki kar najbolj dejavno vključijo v naše delo. Zato že takoj po šoli organiziramo nekaj ekskurzij oz. predavanj, kjer je njihova udeležba skorajda obvezna. Taki sta na primer predavanje speleobiologov in prečenje Pološke jame.