Jeloviško-Pokljuški skozenjc

Pretekli vikend smo jamarsko dodobra izkoristili. V soboto se je šla sedemčlanska delegacija DZRJL socializirati na Srečanje Gorenjskih jamarjev, pod okriljem DZRJ Kranj (Društvo za raziskovanje jam Kranj) , v Brezno pri Leški planini. Uroš, Vid, Nika, David, Lojze, Matic in Špela smo se ob grozoviti 9-ti uri namalali na kraju zločina, nekje sredi Jeloviških gozdov. Pridružili smo se ekipi, ki je šla do dna. Na globino 578 m so nas popeljali Kranjčani Robert, Tomaž in Erik. Jama je bila opremljena le do -400 m, globlje je Robert opremil na novo. Dogodek je spominjal na družinski izlet: res smo zelo veliko govoričili in seveda že miljontič slišali vic o mačku, ki fuka. Videli smo največji kapnik Gorenjske, še bolj kot kapnik pa so nas fascinirale dimenzije dvoran in nešteti odcepi. Ter seveda prepih, ki ga je bilo čutiti kljub nestanovitnemu vremenu in velikim prostorom. Jama zagotovo skriva še mnogo deviških rovov! Med čakanjem se je pripetilo nekaj sumljivih dogodkov jemanja prasic izpod riti in čuvanja vsebine, a sem blaženo nevedna spregledala sumljivost le teh. Proti dnu jama spremeni značaj. Velike fosilne dvorane zamenja aktivni meander, proti vrhu zasigan, a z znaki poplavljanja in potokom na dnu. Sledi mu podor, mokro grezno in še malce ožji meander, skozi katerega se prerinemo do dvorane, polne nanosov mivke. Očitno prežeta cona ni več daleč. V stropu se odpirajo luknje sem ter tja, voda pa ponika v lijake. Tu, v Čokoladni dvorani, sem sredi gomile mivke našla mrtvega netopirja. Ravno sem ga hotela pospraviti, ko me je Matic nestrpno klical. Upirala sem se mu, da moram pospravit vzorec, a je vztrajal. Stopila sem okoli skale in v zanosu nabijanja o netopirju tako globoko sploh nisem opazila svetlega migotanja ognja. Dibi in Škufi sta na poden privlekla dve posodi torte in šampanjec, za piko na i pa še kopico neugasljivih svečk! Pa sem mislila, da sem uspešno zataila svoj rojstni dan :). Posladkali smo se, popili penino, pokukali v prepišno nadaljevanje in se odpravili soncu naproti. Fantje so ob misli na odojka in golaž prestopili na reaktivni pogon in v prvi dvorani smo ujeli dolenjsko ekipo. Na plan smo pokukali ob 21-ih. Čestitamo Vidu in Niki za nov globinski rekord! Sledila je pojedina in jamarske debate do noči. Nekaj prekratkih ur spanja in že smo preganjali mačka na poti proti Pokljuki.

Ker ne zmoremo brez adrenalina novih odkritij, smo boleče glave odločili zatreti v Romeu, 70 m globoki jami na Viševniških podih. Pobrali smo še Ester, ki nas je pol ure čakala v Gorjah – seveda smo podcenili čas pospravljanja in poslavljanja. Do Trubarja smo hodili v oblaku megle. Še malce plavanja skozi rušje in že smo bili pri vhodu. Nakar sledi ponovno presenečenje – to pot izpod spretnih rok Ester, ki je pričarala čudovito presno torto. Kljub živi masi dveh kilogramov, je je zmanjkalo v 10 minutah. Vid je pod nadzorstvom Matica opremil jamo, jaz pa sem šla v Odkopanko po kopaško orodje. Nato smo se zapodili na dno, kjer naj bi se nahajalo preozko brezence in neobetaven meander. Hitro smo opravili z vstopom v brezno, nakar se je Vid zatlačil vanj in poročal o pomanjkanju nadaljevanja. Nestrpen mehur je poskrbel za obilico izogibanja rumenim potočkom in ime meandra: Sečevod. Nika se je z največjim veseljem zagnala v meander – mislim, da imamo novo ožinsko prvakinjo! Premotovilila je okoli ovinka, ki nam je vsem odvzel upanje in povedala, da se razširi in da gre naprej. Opogumljeni z napovedjo smo zagrizli pokljuško skalo in po dobri uri dela je Matic navdušeno poročal o močnem odmevu. Še bolj močno smo začeli žvečiti in kmalu prišli do Vrhunca akcije. Čelo je zahtevalo tišino in posluh: Odmevajoče hrumenje skal se je zaslišalo vsenaokoli nas. Našli smo prostorno stopnjasto brezno, vsaj 40 m globoko, občasni uspešni meti skale so nakazovali globlje. Luknje premera pesti v stenah zadnje dvoranice so prevajale in ojačale zvok, da smo imeli občutek, kot da lebdimo sredi brezna, polnega padajočega kamenja. Poskrbeli smo za udobno širok vstop v brezno in zaključili akcijo. Odplavali smo skozi ruševje pici naproti, in začeli snovati načrte za prihodnost.

Romeo se nahaja nad največjo dvorano v Trubarju, Final Destination. Tam plezamo že vrsto let, priplezali smo do vhoda, zdaj se lotevamo vzporednih kaminov. Mar ne bi bilo lažje skozi Romea notri? A kaj ko se nam je ravno začelo dogajati v Platonu, da ne pozabimo Evklida… Vid je našel odgovor: “bomo pač v vzporednih ekipah delali”. Ko vidiš navdušenje v očeh dveh “včerajšnjih” tečajnikov, doma pa te čaka še razburjeni e-mail tretjega, ki je že našel svojo jamo s prepihom, veš da očitno nekaj delamo prav :).

Za Matico zapisala Špela.

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi: klik.