Visokogorske jame

Raziskovanja visokogorskih jam so se prvi lotili francoski jamarji. Magično mejo 1000 metrov globine so v breznu Gouffre Berger v Franciji presegli člani mednarodne jamarske ekspedicije 3. avgusta 1956. Dosežek je zaznamoval začetek novega obdobja športnega jamarstva z željo po odkrivanju neznanega, prodiranju prek vseh meja in premagovanju športnih izzivov, ki zahteva vrhunsko fizično in psihično kondicijo.

V začetku šestdesetih let so tudi naši jamarji začeli raziskovati v visokogorju. Znana je odmevna odprava v Triglavsko brezno leta 1961, kjer so z uporabo klasičnih tehnik jamarji dosegli globino 274 m, sicer ne rekorden a glede na pogoje v jami zavidanja vreden dosežek. Raziskave Pološke jame nad dolino Tolminke so prinesle velik uspeh, v jami so dosegli globino 704 m. Prve sistematične raziskave Kaninskih podov so jamarji DZRJL opravili okoli stare koče Petra Skalarja. Preiskali so stotine brezen, a kot se je izkazalo, so iskali prenizko.

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih je postalo Brezno pod gamsovo glavico na Pršivcu sinonim za jamarske raziskave v gorah. Kljub dolgoletnim naporom je jamarje v globini 817 m ustavil sifon. Konec osemdesetih pa so se člani DZRJL lotili obetavnih Rombonskih podov, kjer so raziskovali jamo A6 ali Vandima, junija 1993 prekoračili magično mejo –1000 m in decembra 1994 prodrli 1182 m globoko.

V devetdesetih letih prejšnjega in v novem tisočletju so sledili še drugi raziskovalni uspehi v Kaninskem pogorju. Raziskovati pa smo začeli tudi na drugih območjih, med katerimi je trenutno najbolj aktualno območje okoli planine Poljana v Bohinjsko-Tolminskih gorah.