Brezno pod velbom (1993-1999)

Brezno smo prvič obiskali daljnega 1993. Leto kasneje smo ga začeli resneje raziskovati. Takrat smo tudi dosegli dno vhodne vertikale takrat poimenovane Globoko grlo. O samem breznu in dvorani, ki se pod njim odpira piše članek Gregorja Pintarja v Naših jamah št. 37. Vse do takrat nam je raziskovanje tudi teklo dokaj hitro in brez večjih težav, morebitnih nevarnosti pa se nismo niti dobro zavedali. Edino težavo nam je predstavljalo zmrzovanje vrvi na globini 40 – 70 metrov, ki pa smo jo takrat uspešno rešili z nekaj premišljeno zabitimi svedrovci. Nad raziskovanjem navidezno lahke jame smo bili vidno navdušeni. Pozimi 1994 pa je navdušenje začelo počasi plahneti. Ledeni čep, ki je bil na nekaj jesenskih akcijah lepo prehoden, smo na prvi zimski akciji našli zaprt. Veter, ki je mimo njega po majhnih špranjah hitel v globino, pa je bil toliko bolj glasen. Zaradi zaprtega prehoda smo na ledenem čepu na globini 370 metrov zaključili skoraj vse zimske akcije. Ob tolčenju ledu, pa smo tam preživeli kar nekaj časa. Enkrat smo tam tudi prespali, saj je bilo zunaj vreme še veliko bolj neprijetno. Raziskave pa nam je oteževal tudi led na vrveh, ki se je preselil globje v jamo.

Raziskovanje je bilo mogoče le poleti in jeseni, saj je takrat zaradi taljenja ledu bil prehod vedno prehoden. So pa imele poletno-jesenske akcije tudi svoje slabosti. Skoraj vse stene Globokega grla so vkovane v led, ki se poleti ter jeseni tali ter prosto pada po breznu. Sprva se nam je zdel zvok mimoletečih ledenih sveč še kar zabaven, saj je premagal običajno monotono jamsko tišino. Kasneje pa smo na eni kasnejših akcij z grozo ugotovili, da sta dve veliki ledeni gobi s seboj v globino potegnili tudi konec vrvi. Zabave je bilo kmalu konec. Frančka je odlom ledene gobe še toliko bolj prizadel, saj je manjšo gobo na eni prejšnjih akcij uporabil kar za stranišče. Tiščalo ga je tako močno, da ni imel niti časa urediti si varovanje in je po opravljeni potrebi, ko se je priložnostno stranišče že malo razdišalo, moral mimo priplezati Grega, da mu je lahko podal na vrvi visečo plezalno opremo.

Preden smo se 1997 leta na poletnem taboru na Kaninu spustili do doseženih 852 metrov, smo morali prej dvakrat iti v jamo počistiti vrvi, ki so bile od zadnjega obiska prejšnje jeseni dodobra vkovane v led. Čistili smo jih skupaj kakšnih deset ur. V tem času smo se do kože premočili, ter popolnoma uničili lastno motivacijo, a kaj dosti nismo stokali, saj smo v mislih imeli predvsem široko brezno v katerega se še nismo spustili ter dve transportki polni vrvi, ki sta nas čakali pred jamo, da z njima v enem ‘šusu’ jamo, kar se da, približamo ‘jurju’. Razočaranje zaradi konca jame je bilo nepopisno, tako med tistimi, ki so to spoznali v jami, kot drugimi, ki so na dobre in zanimive novice čakali v taboru.

Naslednje leto, ko smo si za nalogo zadali povleči vrvi iz jame, tudi po treh dneh čiščenja vrvi nismo uspeli doseči ledenega zamaška. Motivacije seveda ni bilo, saj so nam misli zasedale taiste transportke kot leto poprej, le da so nas tokrat čakale v Krhekem in nižje v jami. Tisto leto je jama pridobila tudi novo ljubkovalno ime – Jajca (od Kitajca) pod velbom.

V led vkovani vrvi nam tudi na taboru leta 1999 niso dali miru. Tokrat nam je zadostoval le enodnevni izlet, da nam je morala padla pod raven potrebno za obisk jame. Da bi bila mera polna, je nekje na globini 100 metrov, nekje od odzgoraj Juretu na roko padel kamen obdan z ledom. K sreči mu roke ni poškodoval, tako da sva se lahko na hitro spravila ven iz Jajc. Pomoč pri razopremljanju so nam jeseni 1999 ponudili tudi Poljaki, ki pa se niso izkazali ne s svojo sposobnostjo, ne s svojo pripravljenostjo pomagati, niti ne s svojim nosom za iskanje nadaljevanj v jamah. Očitno nam niso hoteli odžreti neizmernih užitkov razopremljanja Jajc pod velbom.

Brezno pod velbom so raziskovali (imena razvrščena glede na število delovnih obiskov): Lanko Marušič, Franci Gabrovšek, Gregor Pintar, Matjaž Pogačnik, Klemen Jerina, Becuccio (Trst), Scarno (Trst), Primož Štupica, Peter Trontelj, Jure (Borovnica) in Peter (Škofja Loka).

Več si preberite še v Acti Carsolgici in seveda v Glasu podzemlja.

Fotografije vhoda in dvorane na -501 m: Matjaž Pogačnik in Franci Gabrovšek.