Renetovo brezno (1998 – …)

Opisi raziskav od 2013 naprej so na voljo v Glasu podzemlja letnik 2016 stran 22.

– Mitja, Franček in Matt so v Glasu podzemlja letnik 2014 opisali o raziskave v Renetovem breznu v letih 2011 in 2012 oz. bolje rečeno potop v Mattovem sifonu.

Ker ima ta prispevek status lepše zapisanega poročila, se bom slogovno navezal kar na podoben Matijev stavek iz Glasu podzemlja iz leta 2011. V njem ste lahko brali o raziskavah Renetovega brezna do Copacabane, pritočnega dela Kaliktorja in osledenju »Reneščice«.V omenjenem prispevku so že nakazane glavne perspektive, in sicer potapljanje v končnem sifonu ter pregledovanje suhih odcepov v Kaliktorju. Za te aktivnosti pa je ključen bivak v spodnjih delih, saj je, kakor ugotavlja Matija, bivak Pr’Gabrčku bližje vhodu kot pa dnu, kjer se lahko aktivno raziskuje. Stalno se tudi ugotavlja, da opremljanje v času raziskav iz klasičnih razlogov ni bilo optimalno in da se oprema v jami zaradi stalne namestitve stara, hkrati pa tudi obrablja. S tem postaja raziskovanje manj varno in ima za posledico pogosto preopremljanje.

Perspektive – Rene še vedno ostaja edina stalno opremljena 1000 metrca v Sloveniji in kot taka edina primerna za aktivno raziskovanje vodnih rovov pod Kaninom. Žal to terja tudi svoj davek, saj je potrebno v zmernem tempu vzdrževati dobrih 1,5 km vrvi s pritrdišči, ki jih kljub odsotnosti svetlobe stalno načenja obraba ter naravni dejavniki. Z zamenjavo skorajda vseh »devetk v desetke « smo močno izboljšali varnost raziskovanja in  trajnost vrvi, za dokončno menjavo obrabljenih vrvi pa bo potrebno izvesti še eno delavno akcijo na najnižjih breznih. S pregledovanjem stranskih rovov in kaminov v Kaliktorju nismo niti začeli. Enostavno se nam po 2-3 dneh »puzanja« po jami s »trasportko« ali dvema ni več dalo in se nam je j … za stranske odcepe. So pa to poleg vnovičnega potopa v Mattovem sifonu lepi obeti za prihodnje, le planirati jih velja povsem ločeno od drugih (večjih) aktivnosti v jami, ki ti dodobra »spijejo « energijo in voljo. Ob vstopu v dvorano Copacabane se zdi, da ima Kaliktor profil ključavnice, kjer zgornji del tvori nekaj metrov širok freatičen rov, spodnji del pa je poglobljen v meander. Dimenzije te »ključavnice« so impozantne za kaninske razmere in obetajo lepo število stranskih odcepov nad meandrom. Za primerjavo naj navedem kanjon Akob v Mali Boki, ki je podobnega morfološkega tipa (fosilni stranski rovi nad aktivnim meandrom so Šenfidni rov, Rov čokoladnega preliva nad Jelinčičevo dvorano in fosilni rovi okoli bivaka), a za vsaj enkrat manjši od tega na dnu Renetovega brezna. V planu imamo nekoliko podrobneje pomeriti pretoke v Kaliktorju, ki bi lahko nakazali na dotoke vzdolž znanih delov. Omeniti velja, da je pritočni del Kaliktorja doživel le en obisk. Z raziskavami gorvodno seveda ne pridobimo na globini, je pa jasno, da lahko tamkaj prečimo mejo in se morda navežemo na kakšno jamo na bolje raziskani italijanski strani. To pa so že čezmejni projekti…

5.–6. oktober 2012 – preopremljanje
Preopremljanje in zamenjava vrvi v Brutu, Tomovini in Milanovem šahtu ter na nekaj prečkah sta potekali 5. in 6. oktobra 2012. Globlje se ni hodilo, saj je v jami nadpovprečno močno »deževalo«. V jami smo bili Franček, Rok Stopar, Tomaž Šuštar-Ikarus, Jaroš Obu, Matej Blatnik in Anže Oblak. »Sekundarni« dosežek tega preopremljanja je bila postavitev zasilnega bivaka nad bivakom Pr’ Gabrčku, ki sedaj s to dislocirano enoto na cca. -700 m, ki je sicer precej daleč od tekoče vode, omogoča bivakiranje 7 osebam. Tudi to »ozko grlo« smo torej odpravili in nekoliko številčnejši ekipi se ni več potrebno deliti na »spodnjo« in »zgornjo«. V jami je bilo prinesenih tudi nekaj novih spalk – skupaj jih je trenutno šest.

4.–5. avgust 2012 – preopremljanje in priprave na potapljanje v Mattovem sifonu II
Po Mattovem uspešnem potopu v končnem sifonu pri Copacabani je postalo jasno, da jamar potapljač najverjetneje ne bo kos novemu uspešnemu potopu. Potrebujemo jamskega potapljača, ki bo hkrati dober jamar. Resnici na ljubo jih lahko v Sloveniji preštejemo na prste ene roke, tudi če nam kakšen na desnici ali levici že manjka. Imel sem srečo, da je že pri prvem poizvedovanju močan interes pokazal Simon Burja, ki je imel izvrstne rezultate iz potapljanja na dnu Habečkovega brezna (preplavana 2 pritočna sifona), Križne jame 2 (dosežena globina -124 m) pa še bi se kaj našlo. Kot potapljač z odgovornim pristopom je vztrajal najprej pri ogledu sifona, ki bi mu na naslednji ekskurziji sledil potop do največje globine -40 m in dolžine nekaj sto metrov (oz. 1,5 ure pod vodo). Prvi ogled sifona smo Franci Gabrovšek-Franček, Rok Stopar, Simon Burja in Mitja Prelovšek-Čot v vikendu 4. in 5. avgusta 2012 združili s preopremljanjem jame. Zavedali smo se namreč, da je jama mestoma še nezadovoljivo opremljena za vnovičen transport potapljaške opreme z množičnim obiskom in da bo vnovič potrebno menjati »štrike«, ploščice in karabine, vzpostavljati dvojna prepenjališča ipd. Zato smo v jamo vzeli 200 m »štrika« ter dobrih 20 kompletov ploščic s karabini, ki smo jih nameščali v Adrenalinu, Jurčku in Milanovem »šahtu«. V slabšem stanju smo pustili čakati še Bureka, Tomovino in Bruta. V Kaliktorju je bil opažen največji vodostaj doslej, ki se je od tistega v novembru 2011 razlikoval za cca. +20 cm pri vstopu v Kaliktor, izmerjeni pretok pa je dosegal 101 lis. Zaradi tega in pogostih ter močnih dotokov s stropa smo misel na sprehod do Mattovega sifona opustili, saj do njega suhi gotovo ne bi prišli. Kritično mesto je že omenjeni prehod v Kaliktorju tik pod Minotavrovim skalnjakom, v poletnem času pa je neugodno tudi neprostovoljno »tuširanje« pod močnimi curki v Kaliktorju. Prespali smo v bivaku Deluxe, ki je vremenske neprijetnosti in višanje vodostaja v spomladanskem in poletnem času prestal praktično brez posledic in gotovo sega nad višino letnih poplav. Opravili smo tudi nekaj speleoloških opazovanj: Franček sem bil pozoren na litologijo in potrdil, da je jama od globine 640 m navzdol v glavnem dolomitu, Čot pa sem opravljal meritve temperature, električne prevodnosti in pH vode med dnom Adrenalina in bivakom Deluxe. Temperatura vode in povišan vodostaj kažeta, da »Reneščica« najverjetneje izvira iz ledenika na italijanski strani in se spotoma do Boke hrani še z snežnico. Spotoma sem menjaval še ploščice za merjenje raztapljanja in tako dobil prve rezultate hitrosti raztapljanja od dna Adrenalina do Vodarne. Podrobno smo popisali tudi opremo in hrano na spodnjem bivaku. Pozna jesen in zima 2012/2013 nam nista naklonili praktično niti enega vikenda, ko bi lahko odpravili potop v Mattovem sifonu, čeprav smo že imeli večkrat sestavljeno in sklicano ekipo. Novembra in decembra 2012 se je vlekla topla jesen z izredno visokimi vodami, ki so morda celo poplavile bivak Deluxe, od decembra naprej pa je na Kaninu medlo kot že dolgo ne – do aprila 2013 se je na njem nabralo že 4-5 m snega. Poleg tega je ob koncu januarja 2013 zaradi snete jeklenice prenehala delovati tudi kaninska gondola … Kljub temu bomo poskusili potop opraviti še letos pred poletnimi visokimi vodostaji v Kaliktorju.

7.–8. julij 2012 – preopremljanje
V vikendu med 7. in 8. julijem 2012 sta Jurij Andjeli6-Yeti in Rok Stopar (ob zunanji pomoči Anžeta Oblaka s punco) z 200 m nove »desetke« in 10 kompleti vponk s ploščicami preopremila stopnje okoli Vodarne, Stare džombe in Prisilnega bivaka. Večinoma sta nadomeščala »devetke z desetkami«, okoli 80 m pa tudi starih »desetk«. Pohvalno je omeniti, da se je tudi tokrat iz jame izneslo skorajda ves »štrik«, ki je bil zamenjan.

9.–13. november 2011
Preopremljanje, postavljanje spodnjega »Deluxe« bivaka in potapljanje v Mattovem sifonu. Pametni jamarji – nepotapijači nikoli ne bodo razumeli, zakaj se je smiselno potapljati v sifonu na -1240 m globine. Glavno perspektivo vidijo v stranskih in višjih rovih, kar je seveda smisla iščočim jamarjem razumljivo najbolj smiselno. Manj razmišljuj oči ne iščemo smisla, raje si oprtamo transportke s potapljaško opremo in omogočimopotop – če že ni kaj boljšega na sporedu. Ker slednjega ni bilo ali pa so bili nameni prešibki, sem Franček za potop »okužil« Matta Covingtona, ki se občasno potaplja v globokih jamah. Kmalu smo tudi ostali ugotovili, daje Matt posrečen in (pre)izkušen »model« potapljaškega jamarja (jamarja z nekaj potapljaškimi izkušnjami). Začele so se priprave, ki so obsegale: preizkušanje potapljaške opreme (in »odpornosti« potapljača) v ledeno mrzli vodi, spremljanje snežnih, hidroloških in vremenskih razmer ter sklicevanje in razpuščanje zainteresirane ekipe, ko nam niso bile naklonjene snežne, vodne ali vremenske razmere. Nekaj dni pred odpravo so se naravne razmere kolikor toliko uredile, da smo izvedli bliskovit sklic ekipe, nabavili ves potreben potrošni material in spakirali robo v transportke. Izšlo se nam je tudi s številčnostjo zunanje ekipe, ki nam je pomagala s prenosom opreme do jame. Odločili smo se, da v eno transportko zbašemo še 100 m »desetke« ter 9 kompletov ploščic s karabini za preopremljanje najbolj kritičnih mest, kar nam je tudi uspelo. Na Kanin smo se z gondolo podali 9. novembra 2011. Notranjo ekipo je sestavljalo 6 članov DZRJL (M. Covington, M. Di Batista, F. Gabrovšek, T. Krajnc, M. Perne in M. Prelovšek), Rok Stopar iz JD Dimnice Koper in Anže Oblak iz DRP Škofja Loka, zunanjo pa zvesti stari člani DZRJL (M. Baričič, D. Senica in G. Pintar). Prav posrečeno je bilo gledati bogato obložen Gregov nahrbtnik s potapljaško jeklenko na površju zasneženega Kanina, kjer lahko le sanjaš o tekoči vodi. Trije smo se še isti dan odpravili do bivaka Pr’Gabrčku, ostali člani notranje ekipe pa so prespali v jamarskem bivaku na površju in se v jamo do Kaliktorja odpravili naslednji dan. Rokje po svoji navadi venem dnevu opravil pot iz Kopra do Kaliktorja. Vsakje imel za pasom povprečno dve transportki, mimogrede pa smo tudi preopremljali v spodnjih delih okoli Jurčka in v Kaliktorju postavili spodnji bivak. Tja je drugi del ekipe po celodnevnem spustu prišel proti večeru. Proti končnemu sifonu smo se skupaj odpravili naslednjega dne, 11. 11.2011, ob skorajda 11.15. Štiri minute kasneje od 11.11 smo odrinili zaradi vraževerja ?, potop v končni sifon paje Matt opravil med v 16.45 in 16.57. Čeprav se je mu je pri povratku zapletla potapljaška vrvica, je sam potop potekal odlično ob izjemno dobri vidljivosti, a za mokro obleko kritično mrzli vodi (2,8 °C). Namen je bil dosežen: na površje je onkraj sifona v stranskem rovu izplaval na dnu okoli 8 m brezna z blatnimi stenami, glavno nadaljevanje pa je Matt videl v potopljenem počasi se spuščajočem glavnem elipsastem rovi. Ker sta obe jeklenki, ki nam jih je posodil Matej Mihailovski, imeli še 330 barov pritiska, smo jih pustili nad Copacabano za naslednji potop. Iz Renetovega brezna smo se zaradi tesnosti bivaka Pr’Gabrčku, ki omogoča normalno spanje le 4 osebam, zopet odpravili v dveh skupinah. Prva je na površje prišla v soboto, 12. novembra, druga pa naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah. Od Mattovega sifona do površja je brez večjega napora in z enim solidnim spancem moč priti v manj kot 24 urah. Zaključim lahko, da nam je potop v najgloblje ležeči potapijani sifon v Sloveniji, ki od tedaj nosi ime Mattov sifon, uspelo izvesti skozi šivankino uho. Za nekaj centimetrov višji vodostaj pod Minotavrovim skalnjakom bi nas ustavil. Kakšen član manj v zunanji in notranji ekipi tudi. Šele v poznih večernih urah smo v Kaliktorju uspeli postaviti bivak za vso ekipo. Zaradi prostornosti (v njem lahko prespi 7-8 oseb) nosi prestižno ime – Deluxe. Je na hudo dobrem izhodišču za raziskave v Kaliktorju na globini -1157 m. Kljub navidezno nevami legi v aktivnem meandru je predvidoma nad višino poplavne vode. Zelo ugodne so bile tudi snežne in vremenske razmere, in sicer pri dostopu in pri povratku v dolino. V nedeljo, 13. novembra, je vhod preveval močan članski duh, saj se nas je pred vhodom kljub zimskim razmeram zbralo 22 članov. Raziskovalno ekskurzijo sem z 20-minutnim videom »Deep dive« dokumentiral Franček.

1.–2. oktober 2011 (Rok Stopar, Franc Marušič-Lanko, Tomaž Krajnc-Garmin) – preopremljanje
Poleg treninga smo imeli glavni cilj preopremljanje najbolj kritičnih delov ter zamenjavo starih vrvi. Kasneje opravljeni testi okoli 10 let starih »devetk« iz brezna Tip 700 ter brezna tik nad bivakom Pr’Gabrčku, ki jih je na Anthronu opravil Miha Staut prek Roka Stoparja, so kljub lepemu videzu pokazali
na hudo nizke obremenitve (610–760 kg), pri katerih pride do pretrga na vozlu. Tudi vponke se lahko lomijo pri podobnih obremenitvah (710–2675 kg), a je prav tako kot pri vrveh na videz težko oceniti, katera bo bolj zdržala.

– Matija je v Glasu podzemlja letnik 2011 opisal raziskave v Renetovem breznu med leti 2006 in 2010 in prihodnje perspektive:

Perspektive 2 – Najočitnejša možnost za nadaljevanje raziskav je potop v sifon na dnu. Ni pa edina, najdejo se tudi manj zahtevne poti. Med Minotavrovim skalnjakom in Copacabano se na primer od kolektorja odcepi veliko stranskih fosilnih galerij, ki večinoma niso niti pregledane, kaj šele izmerjene. Najdejo se tudi kamini ali vsaj mesta, kjer ni videti stropa, torej ostaja tudi možnost plezanja. Za karkoli od naštetega potrebujemo čas, ki pa ga tam še nikoli nismo imeli dovolj. Ti kraji so namreč daleč od bivaka Pr’ Gabrčku, tako da ob enodnevnem obisku spodnjih delov na vikend akciji za raziskave ostane le malo časa. Odpade tudi možnost, da bi se z obstoječega bivaka do dna spustili večkrat na eni akciji. Bivak je namreč bliže izhodu kakor dnu, tako da po dveh nočeh pod zemljo raziskovalcu srce ne da, da bi se ponovno spustil v strašne globine. Potrebno bo torej bivakirati nekje v spodnjih delih. Ker po kolektorju teče voda, ki rada poplavlja, je edini primeren letni čas za to zima. Prejšnjo zimo smo se že trudili narediti nekaj takega, pa se nam ni izšlo – upam, da nam bodo letos bogovi bolj naklonjeni.

12. september 2010
Yeti in Rok sta šla do globine 800 m, kjer sta izmerila rov, ki sta ga Yeti in Lanko našla že ob odkritju Tomovine, na merjenje pa je čakal do zdaj. Poleg tega sta v jami delala red: ogledala sta si bivak in z njega odnesla smeti ter zamenjala nekaj vponk in kakšno vrv.

24. februar 2010
To zimo nismo uspeli priti v jamo, bil sem pa udeleženec najresnejšega izmed poskusov. Večina poskusov se je končala že pred odhodom, bodisi zaradi razmer bodisi zaradi pomanjkanja kandidatov, sredi februarja pa smo se Marjan, Lanko, Čot in jaz vendarle povzpeli na Kanin, prvi kot spremljevalna ekipa, zadnji trije pa z namenom iti za nekaj dni v Reneta. Sicer smo scagali še daleč od jame, doživeli pa smo lepo zimsko visokogorsko turo.

2008
Yeti in Rok sta skrbela za infrastrukturo v jami, in sicer sta širila bivak.

22.–25. december 2007 
Božo Remškar, Robert Rehar in David OstanekGvido so raziskali in izmerili pritočni del Kalíktarja, Rok Stopar pa se je v spremstvu Bojana Staneka potopil v jezero na dnu in odkril, da voda iz njega odteka v rov, ki je meter pod gladino. Rok se je potopil 3 m globoko, tako da je od takrat jama globoka 1242 m.

5. november 2006
Tudi ta akcija je potekala po običajni praksi, le da je bilo zunaj svinjsko mraz in veter je nosil snežinke.Tominc, Boris Šajtegelj, Rok, Milan in Rile so izmerili zadnjih 200 m jame do Copacabane in jamo s tem uradno poglobili na 1239 m. Na plaži ni bilo sledu prejšnjega obiska. Rok je oblečen v neopren preplaval jezero in si ogledal okno, ki smo ga prejšnjikrat gledali le od daleč. Žal je ugotovil, da zadaj ni suhega nadaljevanja, ampak voda odteka v sifon. Zato so pozornost preusmerili na odprtine v stropu nad jezerom, ki bi si po njihovem mnenju zaslužile vsaj podrobnejši ogled z močno lučjo. Naših podpisov v mivki izpred treh tednov ni bilo več, saj so jih visoke vode izbrisale.

13.–15. oktober 2006
Vozni red je bil spet tak, kakršen je pri vikend akcijah edini možen. V petek popoldne smo bili Yeti, Lanko in jaz pri jami, zvečer smo šli noter na bivak spat, v soboto na malo daljšo (18 ur) odpravo do dna in nazaj, v nedeljo pa ven, kjer sta nas čakali Bina in Bojana, in domov. Naša prva naloga v soboto je bilo injiciranje barvila za sledilni poskus. Uranina smo se znebili pred Minotavrovim skalnjakom in za nagrado nas je od tam naprej spremljala strupeno zelena voda. Za skalnjakom smo tokrat večinoma potovali malo višje in po fosilnih galerijah, saj gre tam laže. Po poti smo prekopali prehod skozi enega od podorov, ki se mu zdaj pravi Sezam, odpri se. Kolektor se od tam nadaljuje na isti način do še enega podora, ki vodo prepušča, ljudi pa ne. Od tam smo za nazaj grede merili, prej pa smo šli še malo pofirbcat. Po podoru smo se kar visoko vzpeli in prišli čezenj v nadaljevanje rova, ki ima tu veliiiike dimenzije in mu bolj pritiče ime dvorana. Ta se počasi spušča, skozi podor vanjo priteka tisti dan zelena voda, ki na dnu tvori pravo jezero, dolgo morda dvajset metrov, ob katerem je ravno toliko velika plaža iz mivke. Prizor je spektakularen, zasluži si ime in dobil ga je – Copacabana. Očitnega enostavnega nadaljevanja tu nismo opazili, tako da smo se podpisali v mivko in se obrnili. Zunaj smo bili sredi dneva, takoj obdelali meritve in izračunali globino 1201 m. Oborožen s tem podatkom se je Yeti s starega Skalarja, kjer začne delovati telefon, v živo javil na Val 202 v Nedeljsko športno popoldne. Kasnejši natančnejši izračuni so sicer pokazali, da smo se v globini zaradi zaokrožitvenih napak zmotili za en meter (navzdol), a nič ne de. Od takrat se mi v Reneta žal še ni uspelo vrniti. Kasnejše dogajanje tako opisujem po pripovedovanju.

29. september–1. oktober 2006
Tokrat smo šli do dna. Z Yetijem sva šla po tedaj standardnem pristopu na hrib v petek popoldne, po sreči ujela žičnico, se sprehodila do jame in se spravila noter. Da ne bo pomote, tale “spravila noter” je dolg pojem. Početje spominja na hkratno počasno malico, počasno pakiranje transportke in počasno oblačenje v jamarsko opremo. Pri tem naraščajo notranje napetosti v platnu transportke, ki noče in noče biti dovolj velika in vase sprejeti vsega, kar si imel namen vzeti s seboj. Pojavljajo se tudi psihične napetosti kot posledica namena iti v tako globino (no ja, dober kilometer) za tako dolgo časa (no ja, slaba dva dneva). Te napetosti bolj ali manj krotimo z zaužitjem hrane, kar se je ne pusti stlačiti v transportko. Mislim, da sem se ravno ob tej akciji tako nažrl, da sem se po jami komaj premikal in da sem zatrdno sklenil v prihodnje biti zmernejši. Še počil bi, če me ne bi odrešil katarzični trenutek sončnega zahoda, ob katerem nenadoma postane mrzlo, kar je tisti zadnji manjkajoč dražljaj, ki nas končno spravi v jamo. Spustila sva se torej do bivaka, si privoščila še en lahek obrok in se poskrila v spalke. Potem se nama je pridružil še Rok, ki je malo zamujal. V soboto smo bili zgodaj dopoldne nared za nadaljevanje spusta. Kolektor nas je pričakal z manj vode kakor v akcijah prejšnjo jesen, tako da smo pri Minotavrovem skalnjaku ob vodi lahko prišli dlje. Aja, Minotavrov skalnjak je en velik podor iz velikih blokov na globini 1175 m, ki zapira kolektor in je do tega dne pomenil dno in konec jame. Med njegovimi bloki so dvoranice in dvorane ter ozki in preozki prehodi, skozi katere smo morali najti pot do nadaljevanja kolektorja. To smo tudi storili, vzelo pa nam je nekaj uric, saj je skalnjak dolg okrog sto metrov in ne posebej logično urejen. Tam zadaj se kolektor nadaljuje v podobnem, vendar nekoliko drugačnem slogu. Malo bolj je podrt. Več je stranskih fosilnih galerij, za katere se nismo dosti menili, ampak smo sledili vodi, kjer se je le dalo. Smo se pa zato vrnili po eni od njih, potem ko smo se obrnili pri enem od podorov, ki se nam ni zdel dokončni konec, ampak je bila bolj ura že zadosti pozna. Merili smo od spodnje strani skalnjaka do zadnje stare točke in računi so kasneje pokazali globino 1181 m, torej le meter manj od Vandime. Ven in domov smo šli kakor ponavadi: na bivak smo prišli pozno, v nedeljo smo pozno vstali, se odvlekli ven in pešačili dol.

10. september 2006
V soboto proti večeru se nas je pri vhodu v jamo zbralo kar osem: Jerica, Fajdana, Marjetka, Ines, Čot, Cile jr., Tominc in jaz. Prespali smo zunaj in noč je bila zvezdnata kakor tista teden prej. Razen prvih dveh, ki sta bili zunanja ekipa, smo se zjutraj spravili v jamo do največ 580 m globine, popoldne smo se eden za drugim prikotalili ven, dol smo šli peš in hodili do teme. Cilji akcije so bili polaganje ploščic za merjenje korozije, preopremljanje in uživanje v jami. Vsi so bili doseženi.

1.–2. september 2006 (Jurij Andjelić -Yeti, Matija Perne, Rok Stopar)
Perspektive (zaklučni odstavek članka iz GP 2006) med drugim omenjajo možnost nadaljevanja na globini 790 m, kjer pot proti tedanjemu in sedanjemu dnu jame zapusti meander Kajli mino(u)ge, preden se ta konča. Do 2005 nepregledano nadaljevanje meandra gre naprej proti jugu, znano nadaljevanje jame pa od tod naprej drži smer proti severu. V petek, prvega septembra leta 2006, smo se z namenom obiska Reneta na Kanin podali Yeti, Rok in jaz, kot spremljevalna ekipa pa še moji starši. Žičnica in sprehod sta nas pripeljala do jame, kjer smo med malico usklajevali plane. Bili smo soglasni, da je kolektor verjetno še preveč vodnat za obisk, mi pa na začetku sezone v bolj slabi kondiciji, tako da je priložnost idealna za raziskave v Kajli mino(u)ge. Torej gremo po malici direkt v jamo, na bivaku zlijemo vase kako juhico, nato gremo raziskat nadaljevanje meandra. Mimogrede, Rok je tja že pogledal enkrat prej in je vedel, da se meander prav kmalu prevesi v brezno. Po raziskavah naj bi šli na bivak počivat, ven pa zadosti zgodaj, da bomo zunaj še podnevi. Ker nočno raziskovanje ni usklajeno z našo fiziologijo, pa ne bi bilo nobene škode, če bi na bivaku spali že za dol grede, naslednji dan delali in šli potem naravnost ven. Ampak iti spat v jamo, na vlago in na mraz tudi nima pravega smisla, lepše je prespati zunaj… Po večerji smo šli torej naravnost v spalko namesto v jamo, za kar nas je jasna noč nagradila z neštetimi zvezdami, utrinki, sateliti in podobnimi pojavi. Vstali smo ob zori, se oblekli in šli ob devetih v jamo. Opoldne smo bili na bivaku, si ogledali razdejanje, ki ga je tam za seboj pustil zob časa (vendar ni bilo prehudo), se nažrli in se spustili do svojega cilja. Meander se konča z breznom, globokim približno dvajset metrov, ki nas je pripeljalo v lepo in kar veliko dvorano s podorom po dnu. Dvorana se nadaljuje z rovom, ta pa z breznom, za katerega obisk smo imeli eno ploščico premalo. Rok in Yeti sta se lotila merjenja novih delov in od meritev smo pričakovali odgovor, ali vse skupaj vodi nazaj v stare dele, v Brezno dolgih nožev, ali kam drugam. Da bi bil podatek zanesljivejši, pa sem šel jaz tačas do Dolgih nožev in tam rjovel, onadva pa sta me baje slišala ravno iz nepregledanega brezna in s tem ugotovila, da sta brezni zares povezani. Potem sem šel naravnost na bivak in malo pospal v eni od treh odličnih klubskih spalk, dokler me nista onadva dohitela in povabila s seboj. Zunaj smo bili približno opolnoči, do jutra smo spali in se v nedeljo vrnili v dolino po poti, po kateri smo tudi prišli.

– O raziskavah , ki so vodile od odkritja kolektorja si lahko preberete tudi v Glasu podzemlja letnik 2006. To odkritje pa je bilo nagrajeno s Putickovo nagrado tudi kot jamarski dosežek leta 2005:

14.–16. oktober 2005  (Jurij Andjelić, Matej Dular, Milan Podpečan, Matteo Rivadossi, Ivo Sedmak, Rok Stopar, Dušan Tominc)
Andjelić, Podpečan, Stopar in Rivadossi raziščejo in izmerijo odtočni del vodnega kolektorja v dolžini skoraj -400 m. Razen ene stopnje je celoten kolektor skoraj vodoraven in na koncu doseže globino –1175 m. Jama se očitno končno usmeri proti jugu. Prispejo do velike gmote podornih blokov, ki zapira nadaljevanje. Poimenujejo ga Minotavrov skalnjak. Stopar se eno uro prebija med podornimi bloki, a ne pride skozi. Dular, Sedmak in Tominc še dodatno razširijo ožini za dvorano Burek in v Tomovini, ki sta do sedaj za prehod zahtevali precej napora. Spustijo se do kolektorja, kjer poskušajo poiskati njegovo pritočno stran, a najdejo samo odtočni del.

23.–25. september 2005 (Jurij Andjelić, Milan Podpečan, Matteo Rivadossi, Rok Stopar)
Spust na dno, kjer se Stopar na globini –1155 m se težavo prerin skozi ozek meander (ožina Anus preter). Pride do odtočnega vodnega kolektorja. Andjelić in Podpečan morata za prehod skozi ožino s špico in macolo pol ure tolči izbokline, nato pa zgrešita odtočni del in odkrijeta glavni pritočni del vodnega kolektorja. Ob povratku na globini -1070 m v aktivnih vodnih delih izvedejo barvanje s 3 kg fluoresceina. Celotno akcijo v 22 urah opravijo brez spanja. Barvila v prihodnjih 10 dneh ne opazijo na nobenem od mest vzorčenja. Je mogoče, da je vse barvilo v 1 dnevu še pred začetkom vzorčenja odplaknilo iz kaninskega masiva?

Začetek avgusta 2005 – poletni tabor na Kaninskih podih
(Blaž Bezek, Bojana Fajdiga, Matija Perne) 3 dni uživajo v bivaku na –760 m. S seboj vzamejo radio in na bivaku vzpostavijo brezžično povezavo s površjem. Malo fotografirajo, ker pa nimajo plinskega gorilnika in ima Perne zdrsano vrvno zavoro, se ne spustijo globlje v jamo.
(Jurij Andjelić, Blaž Bezek, Matej Dular, Franci Gabrovšek, Rok Stopar) Dular, Gabrovšek in Bezek raziščejo in izmerijo brezno pod balkončkom in dosežejo globino –1155 m. Brezno kasneje dobi ime Ta zadn’ šaht. Meander na dnu se jim ne zdi prehoden in kot bolj perspektiven smatrajo fosilni žep sredi brezna. Prenočijo v bivaku, kamor naslednji dan prispeta še Andjelić in Stopar ter jih obvestita o bližajočem se slabem vremenu. Vsi skupaj jo naglo ucvrejo iz jame in izmučeni v deževni noči ob slabih lučeh bolj po zadnjicah kot po nogah sestopijo v dolino.

31. julij 2005 (Martina Bergant, Ivo Sedmak, Dušan Tominc)
Z novim klubskim vrtalnikom in opremo za širjenje odidejo na dno. Razširijo neprehodno ožino na –1114 m, nato še meander, ki sledi ožini in pridejo do brezna z balkončkom. Jama gre naprej.

Julij 2005 (Jurij Andjelić, Andrej Fratnik)
Zanihata se do okna v zgornjem delu brezna Adrenalin, ki pa ne nudi boljše variante spusta od že obstoječe.

18. september 2004(Matija Perne, Dušan Tominc)
Izmerita jamo od dvorane Burek do neprehodne ožine na -1114 m. Tominc tam najde špranjo, za katero sluti nadaljevanje

5. september 2004 (Jurij Andjelić, Rok Stopar)
2 uri kopljeta glino v Binini špranjici. Končno prideta skozi, raziščeta in izmerita brezno in dvorano Burek ter se spustita še v naslednje brezno. Za krajšim meandrom se ponovno ustavita pred neprehodno ožino na globini –1114 m.

Konec avgusta 2004 (Jurij Andjelić, Rok Stopar)
Spravita špico do Binine špranjice in 5 ur z njo in macolo obdelujeta zagozdeno lusko. Nazadnje jo s pomočjo svedrovcev in dveh vrvi izvlečeta iz razpoke. Do brezna za ožino še vedno ne moreta, ker je nadaljevanje špranje preozko zaradi naložene gline.

Začetek avgusta 2004 (Jurij Andjelić, Matija Perne, Ivo Sedmak, Dušan Tominc)
V jamo prinesejo veliko špico in električni vrtalnik za širjenje Binine špranjice. S seboj vzamejo tudi brezžično komunikacijski napravo (Radio Nicola), ki jo je izdelal Ivo. Ker je v jami preveč mokro, se na globini –360 m obrnejo.

26.–28. september 2003(Jurij Andjelić, Martina Bergant, Ivo Sedmak, Rok Stopar, Dušan Tominc)
Andjelić in Stopar splezata še 5 m kamina v fosilnih galerijah in nazadnje obupata. Skupaj je tako preplezanih cca 35 m kamina, ki pa se dviga vsaj še 15 m višje. Ostali trije se trudijo s špranjo na dnu fosilnih galerij in vitki Martini se ob asistenci nekako posreči preriniti mimo zagozdene luske do brezna nad Burekom, kjer sliši vodo. Za vse ostale je ožina preozka. Ožina dobi ime Binina špranjica. Bergant, Sedmak in Tominc prespijo v bivaku, Andjelić in Stopar pa ob povratku preopremita še del brezna Adrenalin.

Poletje 2003 (Jurij Andjelić, Franc Marušič)
Raziščeta in izmerita Špino – krožno povezavo med breznom Stare Džombe in Pajkom. Za neuke: špina je lesena trska, ki pri klobasi sklene obe polovici klobase v zanko.

Poletje 2003 (Milan Podpečan, Rok Stopar)
Splezata še 20 m kamina v fosilnih galerijah, a nadaljevanja ni. Podpečan še nekoliko odkoplje špranjo na dnu fosilnih galerij.

1. marec 2003 (Jurij Andjelić, Matej Dular, Rok Stopar)
Ker očitnega nadaljevanja ni, se lotijo plezanja iz fosilnih galerij navzgor v kamin. Preplezajo ga 10 m, a nadaljevanja še vedno ni. Andjelić vrže oko na neprehodno špranjo na dnu fosilnih galerij in jo nekoliko odkoplje. Špranjo po sredini zapira zagozdena luska. Pri povratku izmerijo aktivne vodne dele.

2. november 2002 (Jurij Andjelić, Matej Dular, Tomaž Miklavčič, Mitja Šega, Rok Stopar)
Postavitev bivaka na globini –760 m. Miklavčič in Šega se spustita do –1000 m, ostali nadaljujejo skozi aktivne dele na globini -1070 m ter raziščejo in izmerijo fosilne galerije za njimi. Očitnega nadaljevanja ni.

13. september 2002 (Jurij Andjelić, Martina Bergant, Tomaž Miklavčič, Matija Perne, Matjaž Pogačnik, Rok Stopar)
Andjelić zamenja vrv v breznu Cukrček, ostali opravijo pripravljalna dela za postavitev bivaka na globini –760 m (odstranitev podornega skalovja, izravnava tal).

17. avgust 2002 (Jurij Andjelić, Tomaž Česnik, Rok Stopar)
Prečenje do okna sredi Milanovega šahta. S tem se uspešno obide ožino in pride do aktivnih vodnih delov na –1070 m. Jama poteka proti severozahodu, torej stran od zaželjene smeri proti Bokama.

Poletje 2002 (Jurij Andjelić, Tomaž Česnik, Rok Stopar)
Preopremljenje jame do –400 m.

Poletje 2002 (Jurij Andjelić, Rok Stopar)
Preopremljanje brezna Adrenalin.

Novo leto 2001–2002 (Jurij Andjelić, Franci Gabrovšek, Matjaž Pogačnik, Rok Stopar, Tomaž Česnik
Franc Marušič)
Julij 2001 (Jurij Andjelić, Rok Stopar)

Preopremita dele, kjer je vrv po številnih akcijah že dobro načeta (npr. v Pralnici).
6. oktober 2001 (Jurij Andjelić, Milan Podpečan, Rok Stopar)
Dosežejo dno Milanovega šahta na –1068 m. Tu se z neprehodno ožino konča strmo padajoči del jame. Poskus širjenja ožine na dnu Milanovega šahta in plezanje kamina vrh tega šahta, oboje neuspešno. Prvič se prespi v jami v visečih mrežah na globini –760 m na mestu bodočega bivaka. Pri dostopu do jame so problemi zaradi snežnih plazov.

28.–30. oktober 2000 (Jurij Andjelić, Martina Bergant, Matej Dular, Franci Gabrovšek, Tina Hajdinjak, Matjaž Pogačnik, Rok Stopar)
Famozna akcija, v kateri je bila dosežena in presežena globina –1000 m. Brezno, ki pripelje do ‘jurja’ globine krstijo za Jurčka in pretaknejo fosilne rove na dnu. Ker rovi vodijo proti severu (proti Reziji), jih poimenujejo Rezija. Skupna globina je –1016 m. Akcijo je spremljala daleč najobsežnejša površinska navijaška ekipa kadarkoli v teh koncih.

8.–10. september 2000 (Jurij Andjelić, Franci Gabrovšek, Rok Stopar, Matjaž Pogačnik)
Spust in merjenje jame do police v Bergmandlcu 940 m .

2. september 2000 (Franci Gabrovšek, Gregor Pintar) 
Raziščejo jamo od dna brezna Brut do globine 857 m.

8.–9. avgust 2000(Jurij Andjelić, Matej Dular, Franci Gabrovšek, Matjaž Pogačnik)
Raziskava Tomovine, izdelava prečke v meander Kajli mi no(u)ge.

20. avgust 2000 (Jurij Andjelić, Rok Stopar)
Andjelić prvič pripelje Stoparja v jamo. Sčasoma z naraščajočo globina jame se ta dvojica izkaže kot glavna gonilna sila pri raziskovanju jame. Tokrat prideta do dna Brezna dolgih nožev.

11. avgust 2000 (Jurij Andjelić)
Solo spust v jamo. Na globini –740 m se ob manjšem zdrsu nenadoma zave svoje nepremišljenosti in se po treznem premisleku obrne iz jame. Za celotno dogodivščino porabi samo 5 ur 40 minut.

Februar 2000 (Jurij Andjelić, Franc Marušič)
Prineseta dodatne vrvi do –500 m in se spustita v dvorano na –800 m. Dvorano poimenujeta Tomovina po pred kratkim ponesrečenemu jamskemu potapljaču Tomu Vrhovcu.

Januar 2000 (Jurij Andjelić, Franci Gabrovšek)
Preopremljanje jame.

30. oktober 1999 (Jurij Andjelić, Martina Bergant, Matej Dular, Franc Marušič, Matjaž Pogačnik) 
Andjelić, Bergant, Marušič in Pogačnik raziščejo aktivne dele jame do ožine pred Tomovino na –760 m. Dular preopremi spodnji del Stare Džombe in pri povratku po nesreči potegne za sabo vrv. Posledično spodnja ekipa prebivakira v jami 9 ur, Dular pa se mora vrniti do –500 m in sprostiti vrv.

9. oktober 1999 (Jurij Andjelić, Franc Marušič, Matjaž Pogačnik)
Andjelić in Marušič se spustita čez brezno Pralnica, skozi meander Mokovec in brezno Tip-700 do vhoda v blatni del meandra. Pogačnik preopremlja više v jami.

2.–3. oktober 1999 (Jurij Andjelić, Martina Bergant, Matjaž Pogačnik)
Raziskave brezen Pajek in Vodarna, pridejo na vrh Pralnice na cca –600 m.

September 1999 (Jurij Andjelić, Martina Bergant, Franc Marušič)
Raziskave brezna Stara Džomba pripeljejo do roba brezna Pajek 540m globoko.

1. polovica avgusta 1999 – poletni tabor na Kaninskih podih
(Jurij Andjelić, Matej Dular, Janez Vengar)  Merjenje od dna Adrenalina do Knorra.
(Gregor Pintar, Roberto Antoninni) Širjenje ožine na globini cca -300 m nad breznom Cukrček.
(Gregor Pintar, Marina Pintar) Spust v brezni Cukrček in Kaj dela Nada do –390 m.

Pomlad 1999 (Tina Hajdinjak, Matjaž Pogačnik, David Senica)
Čistijo nestabilno kamenje okoli nadaljevanja na dnu Adrenalina.

Pomlad 1999 (Franc Marušič, Gregor Pintar)
Doseženo je dno brezna Adrenalin. Brezno ima 234 m vertikale, kar je več kot dovolj, da se v človeku vzbudi želja do horizontale. Dvorano na dnu brezna zato poimenujejo Živelo Prekmurje, pa čeprav ni ravno najbolj položna.

Zima 1999 (Franci Gabrovšek, Franc Marušič)
Nadaljnje prodiranje v brezno ogromnih dimenzij mimo krušljive police do cca 150 m globine.

1998 (Joško Pirnat, Franci Gabrovšek, Gregor Pintar, Marina Pintar)
Na poletnem taboru skupina jamarjev Društva za raziskovanje jam Ljubljana pregleduje teren okoli Visoke glave. Pirnat opazi neugleden vhod v jamo in vanj napoti Gabrovška. Gabrovšek po prvih nekaj kratkih stopnjah naleti na zasut prehod. Po kratkem kopanju se pokaže globoko brezno. Še isti dan se spustijo vanj cca 80 m.