Planina Poljana

Prispevek izpod peresa Špele Borko, prirejen po članku v Bohinjskih novicah, novembra 2023.

Območje pod Raskovcem, med Planino Poljana in Planino Suha, smo začeli raziskovati v 2019. Štiri leta kasneje je območje med planinama Poljana in Suha že dodobra zasidrano na jamarskem zemljevidu Slovenije. Na približno 9 km² smo v tem času izmerili kar 97 novih jam. Veliko jih je enostavnih brezen, ki se kaj kmalu zaključijo z gruščem ali ledom. Nekatere pa so nas popeljale v neslutene globine, kjer še neraziskanim rovom ni videti konca.

Najdaljša med njimi je pravzaprav jamski sistem. 250 metrov pod površjem smo namreč odkrili prehod oziroma povezavo med jamama Grvn in Rajža. Sistem Grvn-Rajža je v lanskem letu presegel dolžino 8,3 kilometre in se tem uvrstil med deset najdaljših jam v Sloveniji. Vhoda v sistem ležita okoli 200 m severozahodno od Poljane, na Rovniku. Niz brezen nas popelje 350 metrov globoko, kjer naletimo na splet vodoravnih rovov, nekdaj zalitih z ledeniškimi vodami, danes pa suhih, z debelimi nanosi dolomitne mivke. Podzemne galerije na več mestih presekajo brezna, ki vodijo do nižje etaže, okoli 450 metrov globoko. Tu se ponovno odpre pravi labirint podzemnih prostorov, od klavstrofobično ozkih rovčkov do prostornih galerij premera več deset metrov. Z nekaj več iskanja smo ponovno našli pravo pot navzdol, vse do globine 552 m, v brezno, ki mu zaenkrat še nismo dosegli dna. Pot do tja je zaradi vodoravnih delov precej dolga, ovirajo nas ožine in mestoma obsežni nanosi blata. Enodnevne raziskave so presegle 20 ur, zato smo v jami postavili bivak.

Sistemu Grvn-Rajža se je nepričakovano približala jama 4-P, katere vhod leži na severozahodnem pobočju Gradovca. Karakterizira jo dolg in ozek meander na globini 200 metrov. Da ga premagamo, se moramo več kot eno uro plaziti, zvirati skozi ožine in poplezavati prek krajših stopenj. Meander se odsekano konča z impozantnim breznom, ki vodi 495 metrov globoko in le nekaj deset metrov stran od Grvna. Že smo si obetali povezavo treh jam v Sistem Planine Poljana, ki bi presegel kar 10 kilometrov dolžine! Povezava jam je za jamarja prav posebno doživetje – v drobovju gorovja najti nikomur poznano pot in se sprehoditi skozi goro, na eni strani noter in na drugi ven. A skladno z značajem nas 4-P ni kar tako spustil iz krempljev. Vsak odcep se je zožil do neprehodnosti. Skozi enega smo zrli v prostoren rov, ki bi morebiti lahko bil Grvn, a bo potrebno še malce truda za potrditev povezave.

Na drugi strani Poljane, na Robu, ležita jami Ledeni dol in Brezno prestrašenega netopirja. Ledeni dol je ogromna udornica, dobro poznana lovcem. Prvič smo jo obiskali že 2019, šele lani pa smo se zanihali v okno sredi vhodnega brezna in našli prehod v preplet poševnih rovov, ki se vzpenjajo vzporedno s površjem. Jama se na dveh mestih prevesi v globoki brezni, eno nas popelje do niza vertikal, ki si sledijo vse do globine 500 metrov. Tu smo odkrili prvi stalni vodni tok, ki smo ga poimenovali Globinska Bistrica. Prek kratkih slapičev in strmih pobočij smo sledili kanjonu do velike podorne dvorane, kjer nam je Bistrica ušla izpred oči, med skalovje. A ne za dolgo. Na dnu dvorane ozek in moker rovčič, ki spominja na kopalniški odtok, zopet pripelje do kanjona in glasno žuboreče Globinske Bistrice, ki se vzporedno s Pezdenco spušča proti dolini. Ob zadnjem obisku smo se ustavili 725 m globoko. Mar smo našli podzemno mati Bohinjske Bistrice?

Vzporedno je potekalo raziskovanje Brezna prestrašenega netopirja. Le-ta je precej podobna Ledenemu dolu, a se dobrih 400 metrov globoko konča v velikem podoru. Višje, v spletu poševnih rovov, smo po naključju odkrili prehod v Ledeni dol in s tem potrdili še en jamski sistem, dolg 4,3 km, z delovnim imenom Ledeni netopir.

Zaradi svoje lege in globine je omembe vredna tudi jama Dlvn, ki leži pod Malim Raskovcem, na Kozjem Robu. Ta 1,3 km dolga in 678 m globoka jama je bila vse do nedavno precej drugačna od ostalih jam na območju. Pretežno vertikalna, brez omembe vrednih vodoravnih delov in s prostornimi kanjonskimi brezni, je bolj spominjala na Kanin. Šele na zadnji akciji in precej globlje kot v drugih jamah smo našli prvi vodoravni rov. Zato pa je bil ta tolikanj bolj navdušujoč, prostoren in z močnim prepihom, ki nakazuje povezave z drugimi vhodi. Ustavili smo se pred krajšo stopnjo, za katero nam je zmanjkalo vrvi.

Nazadnje naj omenim drugo skrajnost spektra poljanskih jam, to je Sistem Dolov, ki ga sestavljata jami Prašni dol in Mravlji dol. Vhodni 30-metrski brezni sta bolj ali manj edini vertikali v 1,5 km dolgem labirintu, ki se ves razvije na površini zgolj 80 m x 80 m, z neštetimi odcepi, ki nas popeljejo tik pod površje. Včasih se sprašujemo, kaj sploh še drži pokonci ta del Bohinjsko-Tolminskega gorovja.

Območje prav zares skriva nadvse pester in raznolik podzemski svet, raziskovalne perspektive pa so skorajda neskončne Nastajajoči jamski sistemi znajo biti kmalu med najdaljšimi v Sloveniji, morebiti v kateri od višje ležečih jam celo presežemo magično globino 1000 metrov. Vsega tega ne bi bilo brez sodelovanja z Agrarno skupnostjo Savica – Kamnje, PD Bohinjska Bistrica in več zavzetimi Bohinjci, med katerimi naj omenim Mirka Smukavca. Hvala vam, ker podpirate jamarske raziskave!