Žlambor

Za veliko noč nam ni šlo vse po načrtih. Odpravljali smo se v jamo za več dni, a je bilo v njej premokro in smo šli kar ven. Naslednji dan smo šli s Poljane pregledovat neke pred leti opažene vhode v bližino jame Graben. Razmere niso bile najlepše, ampak smo v mrzlem vetru v megli z občasnim dežjem gazili po mokrem snegu. Nekateri optimisti smo na Poljano prišli kar brez gamaš (le kdo tako pozno spomladi še misli na sneg?), vendar tudi ostali niso bili vsi čisto suhi in na toplem, kar nam je obetalo, da na terenu ne bomo vztrajali neznosno dolgo. Za nameček smo šli po suboptimalni poti in zatavali v ruševje. Skratka, trpeli smo še preden je bil čas za preoblačenje v ogabno od prejšnjega dne premočeno jamarsko opremo in tlačenje v mrzle, mokre luknje …

Prva se je zdela preozka, a je nisem odločno preveril, ker bi mi pri tem tekel potoček za vrat (ponovno preverjanje me še danes ne mika). Druga je bila vsa zaledenela in zato malo težje preplezljiva, vendar nevredna registracije. Naslednje je bilo preprosto brezno brez nadaljevanja, globoko kakih 18 metrov, v ruševju tik pred “glavnim vhodom” v Graben. Raziskala sva ga s Timom in se imenuje Murkica. Medtem je Uroš, nebodigatreba, osebne opreme sploh s sabo ni imel, našel še en lep vhod 20 metrov naprej … Svojo nalogo je odlično opravila Tinkara, ki je vedrila v Grabnu (psihofizično stanje opreme in nje ji ni omogočalo obiskov jam) in naju tako lepo spodbujala, da sva se spustila še tja.

Vhod ni majhen, kak meter širok in dva dolg, kmalu pod njim pa se brezno še razširi. Z vrha je bilo videti deset metrov do sneženega dna, že po metru spusta pa se je iz mrtvega kota prikazalo nadaljevanje čez naslednjo stopnjo. Sledila je še tretja, za nekoliko ožjim prehodom, tako da je dvorana na dvajsetih metrih globine že temna. Nasproti vhoda sem takoj zagledal preozko nadaljevanje, raven “meander” s starimi nanosi sige – zanimiv, a ne obetaven. Pravo, prehodno nadaljevanje se je odpiralo za mojim hrbtom, in sicer okrogel podoren rov metrskih dimenzij, ki se prav hitro razširi. Prepih je bil sicer v ritmu zunanjega vetra, toda močan. Med obilnim ledenim okrasjem so bili po stenah tudi sigovi oprhi in “karfijolice”. Nekako na tej točki me je prešinilo, da jama resno obeta!

Tri metre naprej naju je pričakala petmetrska stopnja, navzdol, rov se je odprl v kamro. Skoraj bi se jo dalo prosto preplezati, a sva se vseeno dolgo zamudila, da sva jo opremila, saj so stene močno krušljive. Pod stopnjo se je rov ožil in se po treh metrih prevesil v brezno, očitno pregloboko za opremo, ki sva jo imela pri sebi. Na povratku sva jamo izmerila in Tim se je pritoževal, ker se jama nadaljuje, češ da ima navado delo dokončati že ob prvem obisku. Še zdaj ne vem, koliko je bil sarkastičen in koliko resen.

Tako obetavne jame se ne pusti predolgo čakati in 18. maja smo se vrnili. V kopnem je bilo vse drugače, tako da smo jo kar dolgo iskali. Opremljal sem jo jaz, Bor mi je pomagal, Samo risal, Sebastjan meril. Ponovno smo merili kar od začetka, saj nam je tistih pet vizur od zadnjič vzbujalo nek dvom, ki se nam ga ni zdelo vredno razčiščevati.

Prvo neraziskano brezno nas je čisto preveč navdušilo, tako da smo vanj spustili 60 metrov vrvi, globoko pa je bilo 25. Je široko, ob prelomu, pridruži se mu kamin, v njem visi tudi kak stalaktit. Brezno, ali pa njegovo dno, smo po nenavadnem okusu sladkarije poimenovali Limonada iz rabarbare. Dno je sicer presneto zanimivo. Z živoskalnih polic se spustimo na podor in po njem v žleb, ki se po desetih metrih konča. Prava zanimivost je lezika nekaj metrov nad dnom, rov se nadaljuje po preseku te in omenjenega preloma. Po levi steni Limonade sem splezal na blatno polico in se splazil po njej do nadaljevanja, ga na hitro preveril in opremil vzpon vanj. Podorni rov nas je vodil pretežno navzgor, se po dvajsetih metrih skoraj zaprl, se nenadoma spet odprl in se strmo spustil za dvajset metrov, tako da smo spet opremljali. Spuščali smo se ob ledenem slapu, pristali pa na pravem malem ledeniku. Od tam smo šli naprej v isto smer, tokrat po podoru navzgor, in že po nekaj metrih smo se znašli v dvorani, v katero vsepovsod kaplja iz kaminov.

Tu je konec veselja z napredovanjem po prelomu, saj rova ob njem ni več, pač pa se odpirata dve luknji ob že poznani leziki. Zlezli smo do lažje dostopne izmed njiju in prišli v Absciso, rov z ravnim blatno-podornim dnom, nizkim stropom, ledenimi svečami in ene dvema kamricama z raznoraznimi odcepi, predvsem navzgor, ki se vsi po vrsti zaprejo. Končal se je tako, da sta se strop in dno preveč zbližala, a le za deset minut, nakar se je Bor prekopal skozi v naslednjo kamro in do naslednjega kopaškega izziva. Kljub močnemu, a nestanovitnemu prepihu se ga nismo lotili, ker je bil čas za povratek, saj je bila ura dovolj pozna in tudi dogovorjeni smo bili z ekipo iz 4P. Jamo smo pustili opremljeno, tik pred izstopom pa smo v enem od kaminov nad kapljajočo dvorano opazili nekaj pomembnega, in sicer zaplato modrega neba.

Osmega junija nas je šlo v Žlambor kar sedem, vendar smo imeli za vse dovolj idej. Robin, Ajda, Fleš in Jakob Đunior so v jamo vstopili skozi prvotni vhod in fotografirali, novega, ki smo ga našli z uporabo meritev jame, pa je opremil Samo pod mojim nadzorom, z nama je bil še Taj. Med spustom ni bilo težko preveriti drugega odcepa v višini lezike, a se žal konča. Nato smo se spet zbrali, Ajda je preverila še zadnji odcep iz Abscise, ker se tudi ta konča pa je sledilo kopanje predora Karavanke, tistega, ki ga Bor zadnjič ni. V nekaj urah nam je uspelo, naša trojica je za njim raziskala 80 m vodoravnega rova, ki gre sprva vzdolž preloma proti zahodu, nato na jug, kjer ga preseka brezno. Globoko je 15 metrov, opremljanje je bilo zaradi krušljivosti pravi izziv. Na dnu je preozko, na sredi ima okno, ki je ostalo za naslednjič, saj je bil čas za povratek, za merjenje novega vhodnega brezna in za razopremljanje starega dela – druga ekipa ga ni mogla, ker smo vsi skupaj imeli en sam ključ. Spotoma sem preveril odcep iz Limonade iz rabarbare (menda ob isti leziki), a nisem bil prvi. Je ozek, gre rahlo navzgor, po dnu je plast sige na zemlji, po desetih metrih se dokaj odločno konča. S Poljane smo odšli že v temi. Vremenski napovedi navkljub je bilo cel dan suho, medtem ko je med vožnjo lilo tako za tja kakor za nazaj.

Devetnajstega julija smo se v Žlambor vrnili Ajda, Nina, Samo in jaz. Začeli smo s ponovnim merjenjem novega vhodnega brezna, saj se je zadnjič ena vizura nekam izgubila. Kaj hočemo, na napakah se učimo in naša Katedra za zmerne globine je izobraževalna ustanova. Poligon smo potegnili še po Abscisi, saj je po starih meritvah sumljivo kratka. Nato smo prečili brezno, ki smo ga raziskali zadnjič, in onkraj njega raziskali še 40 m rova z eno dvorano in obilico kapnikov, toda žal brez jasne možnosti nadaljevanja. Na povratku smo še preverili okno v zadnjem breznu, ki se konča, in okno pet metrov pod novim vhodom, ki se po pričakovanjih nekaj metrov nižje poveže nazaj v isto brezno, vmes pa ni drugih nadaljevanj. S tem smo plan dela izpolnili. Da ne bomo razopremili niti če se jama konča, smo bili dogovorjeni že prej, in sicer iz več razlogov. Kdor v jami še ni bil, bo imel ob razopremljanju še poslednjo možnost za ogled. Če nas bo zaskrbelo, da smo premalo vestno preverili katero od možnih nadaljevanj, bomo lahko storili tudi to, prav tako pa pobrali morebitne podatke, za katere bi se ob pisanju zapisnika pokazalo, da nam manjkajo.

Doma smo ugotovili, da se nam je izgubila ena od vizur pri ponovnem merjenju Abscise, torej prvotnih sumljivih meritev nismo uspeli preveriti. Še dobro, da bomo ob razopremljanju dobili še eno priložnost. Ali je bila odločitev, da jamo pustimo opremljeno, preroška, ali pa sreča pripada pogumnim (prosto po Vergiliju) in mi to nismo, se odločite sami. Ves čas raziskovanja sem sicer imel občutek, da je ta jama tista prava in da veliko obljublja. Še zdaj se mi zdi, da ji manjka le še serija nekaj sto metrov brezen (jama je 342 m dolga in 56 m globoka). Lahko da se nam res skriva za edinim vogalom, za katerega smo pozabili pogledali, ali pa bi morali le odmakniti en kamen. Morda jo najdemo naslednjič, morda nikoli, morda je ni.

Enaintridesetega avgusta so se v Žlambor vrnili Tinkara, Pero in Samo ter dokončali delo. Še zadnjič so izmerili tisti dve vizuri po Abscisi in ovrgli rezultate prejšnjih meritev … Tista dva, ki sta bila v jami prvič, sta si jo ogledala, medtem ko si je veteran ponovno ogledal dno in potrdil, da preozko nadaljevanje ni vabljivo. Nato so jamo razopremili in tako udejstvovanje v njej tudi simbolno zaključili. Vsaj za zdaj.