Brezno na Toscu

Živjo!
Se mi zdi, da bi ta novica zanimala tudi koga, ki ne hodi na četrtkove sestanke. Vsem znani Habič je leta 1959 registriral brezno na Toscu (kat. št. 3900). V jamo ni nikoli šel, je pa omenil, da je (po padcu kamna sodeč) globoka vsaj 100m. Jamo so v preteklosti naši člani že iskali, vendar neuspešno.
No, včeraj (17. 5. 2015) se nas je 7 zopet podalo na zahodno pobočje Tosca. Tudi tokrat nam ni bilo lahko, saj smo že takoj v štartu zgrešili pot, po kateri smo nameravali pod Tosc.
V opisu dostopa se je Habič skliceval na staro pastirsko pot. Ta pot je bila seveda že zdavnaj opuščena. Smo pa uspeli približno identificirati objekte v naravi, na katere se je skliceval. Z nekaj sreče, globokoumljenja in spodbujanja med prisotnimi smo jamo, po nekaj več kot dveha urah brskanja po pobočuju, našli med ruševjem. Kar nas je še bolj razveselilo je
bilo pa dejstvo, da je kamen dejansko padal (z nekaj odboji) !14 sekund! (merjeno s štoparico). Kaj to dejansko pomeni bomo videli na naslednji akciji, ker na tej ni bilo več energije za raziskovanje.
Toliko zaenkrat, več pa po prvi akciji v jamo.
Lp, Diba
Sodelujoči: Marina Pintar, Grega Pintar, Marjan Baričič, Matija Perne, Matej Blatnik, Špela Borko, Matic Di Batista

Dober dan!

Bogovi so močnejši od Pečenkota in so nam na koncu le naklonili približno suho napoved. Posledično se je ogromna ekspedicija ponovno odpravila na Tosc (24. 5. 2015). Pred jamo, z neznano globokim vhodnim breznom, smo bili nekaj pred dvanajsto. Tla je prekrivala prib. 15 cm debela, sveža snežna odeja, vreme je bilo oblačno in nič kaj prijetno. Še malica potem pa v jamo.

Gospodar nam je naklonil 200 m štrika v kosu, obeti so veliki. Razdelili smo se v tri ekipe: opremljevalno, merilno in fotografsko. Z vsemi dejavnostmi smo štartali že na vhodu. Jama se po nekaj metrih odpre v precej prostorno brezno, ki je nastalo ob ?prelomni? razpoki, ki je vidna tudi na satelitskih posnetkih. Stene so kopaktne, tako da je bilo veselje opremljati. Po 123 m pa dno … Brezno se konča v z grušem zasutim dnom. Proti severu se odcepi krajši rov, ki se nato poševno spusti v nov, manjši prostor, vendar je prehod precej ozek. Vanj nismo šli.

Prib. 10 m nad omenjenim podnom se v južni steni odpira okno, ki vodi v sosednje brezno. Tu velja omeniti, da je v času obiska iz jame kar močno pihalo. Prav tako je bilo v jami ogromno vode. Naslednje brezno se v dveh stopnjah konča na globini prib. 160 m. Od tam se vsa voda steka v mender, ki gre proti JV. Meander smo izmerili nkje do polovice. Naprej vodi ozek prehod v podoru, ki nato pripelje v bolj prehoden meander. Meander se nato nadaljuje do večjega brezna, katerega globina se ocenjuje na kakih 40 m. Celotna dolžina meandra je verjetno nekje med 50 in 100 m.

Še ena zanimivost: Jama je na kar nekaj mestih prekrita s sigo?! Siga je lepa in “nerazpadla” (tudi v vhodnem breznu). V meandru je pa po stenah ogromno jamskega mleka. Prav tako smo našli veliko iztrebkov neznanih živali. Biologi sklepajo, da so od komarjev …

Pri povratku iz jame nas je pričakalo jasno nebo in sonce. Od dežja sprano ozračje pa je postreglo s FHD pogledom na okoliške hribe. V dolini smo bili okoli 9h.

Torej imam novo vprašanje, koliko 200 meterc bomo še znosili v jamo? 🙂

Udeleženci:

– Zlata vredna zunanja ekipa: Stanka, Marjan, Nada

– Jamski opranci: Marina, Špela, Aja, Matija, Kivi, Flis in moja malenkost

Lp, Diba

Napoved je obljubljala vikend, kjer SDND ne sme biti ignoriran! Plani so bili ogromni, mi pa polni zagona. Po petkovem “team buildingu” na Kavškovi, smo se Uki, Pajkica, Špela, Lotus, Matija in jaz odpravili na Trnovski gozd. Plan: zganjanje znanosti in plezanje kaminov. Začetki so bili nekoliko nižje leteči kot naše razpoloženje prejšnji večer. Ko smo po nekaj kilometrih vožnje le zaprli prtljažnik, smo zapustili Ljubljano, se znašli na Colu in ugotovili, da imamo nafte za manj km, kot pa je do najbližje pumpe. Poznanstva v okoliških vaseh so situacijo rešila.

Nadaljevanje je bilo uspešnejše. Znanost je bila opravljena, kamin splezan, žal pa ni nikamor pripeljal. Še eno okno čaka boljše čase. Jama prepih ima!

Naslednja destinacija: Vodnikov dom. S Trnovskega gozda smo se čez drn in strn zapodili na Pokljuko – Špela, Matija, Lotus in jaz. V polsnu in bliskih (za katere ni izključeno, da so bili namišljeni), smo ob pol enih zjutraj prispeli na Velo polje. Tam nas je pričakalo gradbišče (dom prenavljajo) in pes, ki je z glasnim laježem skrival očiten strah pred štirimi prenaloženimi pojavami s čelkami na glavi. Oskrbnica, ki jo je lajež pregnal iz pojstelje, nam je po identifikaciji zaželela srečno pot naprej. Kasneje, ko smo ji razložili, da mi res ne bi šli več naprej, nam je prijazno ponudila prenočišče na skupnih ležiščih.

Naslednji dan (7. 6. 2015) pa v Brezno na Toscu. Jama ni bila niti približno podobna tisti iz zadnje akcije. Vode je bilo le za vzorec in je na nekaterih mestih, kjer so bili zadnjič slapovi, kapljala. Poleg tega, je v jamo res močno vleklo. Prepih, kakršnih ni veliko. Jama se nadaljuje z breznom (cca 40 m), ki pride v večji prostor z več odcepi. Nadaljevali smo v naslednje brezno (eno izmed), ki po kakih 30 m zopet doseže dno. Od tam se nadaljuje v ozkem “meandru” do naslednjega, ki nas je pripeljal do globine -306 m. Tu se nadaljuje zelo ozek meander, ki po besedah Matija in Špele pride do novega velikega brezna, globine cca 40 m. Tam smo se obrnili. Prepiha je tu nekoliko manj, smo pa na poti ven (na globini kakih 220 m) našli meander lepih dimenzij, ki ima nekaj več prepiha.

Jama se torej nadaljuje. Trenutna smer je še vedno več ali manj v istem prelomu, ki gre večinoma proti jugu (morda malo proti vzhodu).

Dolžina/globina: (500, skoraj 600)/306 m

Pico smo tokrat naročili po telefonu in jo dobili servirano nekaj minut po prihodu.

Lp, Diba

PS.: Med tem, ko smo bili v BNT, so nas na vhodu obiskali še trije člani. O njihovih namerah in dejanjih ni znanega drugega, kot pomoč pri ženskih zadevah jamarke v jami.

Pozdravljeni!
S Špelo sva bila v petek spet na Toscu. Raziskala in izmerila sva meander, ki se odcepi v breznu prib. 70 metrov nad podnom iz zadnje akcije. Meander (Milky way) se je nadaljeval nekaj manj kot 100 metrov v smeri JZ. Ves čas je bil prisoten močan prepih v jamo. Že ko sva mislila, da bova pogledala skozi pobočje, se je pojavilo brezno cca. 60 m. Tam sva končala z raziskavami, ker nama je zmanjkalo štrika za naslednjo stopnjo.
Nova globina/dolžina: 330/7xx m
Jama postaja kar težavna za akcije tipa – zjutraj gor, v jamo, zvečer pa dol. Bo potrebno poiskati kako varianto prenočevanja v okolici.
Lp, Diba

Bili so Beki, Jaka, Matija in Mike Patton. Poročilo še iščemo.

V petek zvečer smo se Zlatopramen, Diba in Garmin odpravili pod Tosc. Diba je postavljal rekord poti od Rudnega polja do Vodnikove koče, ki zdaj znaša 1h 26 min. Ostala dva sva mu sledila z malo počasnejšim tempom, saj sva srečala pastirja, kateremu so zlobni planinci z lučjo preplašili krave in teleta. Sledilo je fizično prepričevanje krav naj se premaknejo in lovljenje teleta po planinski poti. V koči so nas nastanili v zimsko sobo, ki smo jo imeli čisto zase. V soboto zjutraj je bila budilka nastavljena za sedmo uro zjutraj, a se še dolgo nismo spravili iz postelje, saj je zunaj močno deževalo. V jamo smo se spravili šele ob 10.30, tako da akcija ni ravno potekala na 107 %.
Popolnoma smo razopremili niz brezen pred meandrom Milkiway, ki pripeljejo do ožine, ki jo bo potrebno enkrat v prihodnosti razširiti. Tako je bilo potrebno čez meander vlačit dodatnih 120m štrikov. Jamo smo začeli merit na globini 340 m, zraven smo preopremili zadnji dve brezni, ki jih je opremila zadnja ameriško-slovenska ekipa. Sledi novo brezno globine 25 m, ki pripelje do ozkega rova, ki je nastal ob prelomu. Domnevamo, da se pod njem nahaja aktivni meander. Malo pred koncem ozkega rova, nam je uspelo vreč disto x v ozko razpoko, v kateri se je nahajala lužica. Po pol ure ribarjenja z glavo naprej v 3 m globoko, a izredno ozko razpoko, nam ga je uspelo potegniti ven. Omenjeni pripetljaj nam je služil kot znamenje, da smo izmerili dovolj novih rovov (180 m novega poligona). Uspelo nam je pregledati še nadaljnih 100 m rovov, ki jih predstavlja ozek blaten meander, v katerem je potrebno na več mestih sleči jamski pas. Meander se “konča” s 5 m stopnjo, ki jo bo potrebno opremiti.
Jama ima po novem 930 m izmerjenega poligona, najglobja točka je od vhoda oddaljena -405 m. Postavljen je tudi nov globinski rekord, spusta in vzpona iz jame brez ene rokavice. Drugače je jama zelo mokra, ima tudi veliko prepiha, tako da te v njej zebe že po kakšni minuti počitka.
Par napotkov za v prihodnost. Merilce se ob premiku na naslednjo merilno točko spravi pod kombinezon, da ne letijo po zraku. Pa poskušajmo se izogniti delanju začetnih y pritrdišč na isto steno v prehodu meandra v novo brezno. Velikokrat se izkaže, da se štrik na skali pod takim pritrdiščem zdrgne v par akcijah in je potrebno preopremljati celotno stvar.
Lp, Garmin

Pozdravljeni,
v petek zvečer smo se Diba, David, Matija in jaz odpravili na Tosc. Boljše noči si ne bi mogli izbrati, jasno nebo in ravno pravšnje temperature. Večerjali smo v soju lune na terasi koče, kjer se je doktor znanosti zopet izkazal. Gorilnik nam nikakor ni hotel goreti kot se spodobi in po polurnem gretju vode na borih 35 stopinj smo se odločili za kirurški poseg. Po sklepu, da je kriva zapacana diza, smo ugotovili, da bi bil absolutni alkohol rešitev, šnopc pa bo zadovoljiv približek. Ker samo namakanje ni koristilo, je Matija hrabro zaugal šnopc na eni strani gorilnika, ob dolivanju z druge strani. Po spodobni količini je gorilnik zopet delal kot nov, Matija pa je bil še boljše volje kot ob prihodu na kočo :).
Zjutraj (24. 10. 2015) smo ob spodobni 12-ti šli v jamo. Matic in David širit meander, z Matijem pa sva se prebila skozi in šla naprej opremljat. Prepih nam jo je zagodel, saj se kljub hladnim temperaturam še ni obrnil. Tako nam je bilo malo žal, ker nismo vzeli bencinarce, pa tudi z Matijo sva brez problema sledila prepihu, ko sta naju druga dva zaplinjala s tretjim članom.
Jama gre. Meandru sledi 5 m stopnja, manjša dvorana in zopet meander. Prepih je zavidanja vreden. Meander se po 20 m razcepi. Naravnost je še kar nekaj meandra, nek preplezljiv kamin z vodo pride notri in še nekaj manjših, bolj ali manj ozkih odcepkov. Prepih pa gre na križišču v levo, kjer se zadeva zopet cepi. Sledili smo prepihu, zavili za 180 stopinj in po kake 30 m meandra prišli v manjšo dvorano z novim križiščem, en odcev gre v zgornje, fosilne dele z močno razpadlo skalo. Tu smo preverili le prvih nekaj m in zadeva gre naprej in navzdol v širokem slogu. Druga pot gre navzdol za vodo, kjer si sledijo brezna 5, 10 in 15 m. Tu jama trči ob ogromen prelom smer sever – jug. Še eno 20 m brezno in znašli smo se v prelomu, v dvorani cca 5×20 m, na dnu podor, spodoben slap (kljub relativno nizki količini vode v primerjavi s spomladanskimi) se izgubi v podoru. Matija je sicer plezal pod podor, a je moker in predvsem nevarno nestabilen. Na obeh straneh se vzdolž preloma vidi okna, vredna pregledovanja. Nad ogromnim čepom grozeče visečih skal, ki zapirajo južno? stran preloma se sluti ogromen prostor. Sumimo, da lahko vanj pridemo iz zornjega fosilnega odcepa. Prepiha tu ni čutiti, zadnjič ko čutiš res močan prepih, ki ni posledica vode, je na križišču s fosilcem, tako da je to res vredno pregleda. Sum cca 150-200 m izmerjenih novih delov, skupna globina 475 m in nova jama, katere poligon presega 1 km! Stranskih odcepov še nismo merili.
Glavni problem pa je postalo blato. Neopisljivo lepljivo, drseče, kombinezona oprijemajoče in mrzlo blato, ki prekriva spodnje meandre in onemogoča normalno delo. Zgolj prehod čeznje je povzročil, da sva z Matijem oblizovala blato s fiksov, ker druge opcije za očistit navoj preprosto ni bilo. Nujno rabimo spodnji vhod v nove dele!
Dokaj zbiti in premraženi smo se ob 1h zjutraj privlekli do Vodnikove koče, kjer smo zimsko sobo našli nabito polno Čehov. Oh ti Čehi! Pobrali smo jim odvečne deke izpod glav in si po večerji in šnopcem s čajem naredili gnezdo ob vhodnih vratih koče. Šnopc, (pre)majhno gnezdo ali zvezdnato nebo – nekaj je naredilo svoje in kljub trdim tlem smo spali kot rožice. Dokler se niso prebudili Čehi. V dolino smo za spremembo šli po soncu in ugotovili, da bogaboječi zavedni Slovenci častijo očeta domovine le kadar so koče odprte. Kljub res lepemu vremenu smo smo na poti srečali minimalno planincev.
Lp, Špela

Pozdrav,
evo poročilo. Šli smo v soboto (27. 8. 2016) zjutraj, Matija, Diba, Flis in jaz. Na Jezercih smo ugotovili, da naj nas bi kmalu dohiteli triatlonci. Gužva je bila neviđena, smo nekaj časa v koloni hodili. Vmes smo srečali Flisa senior in kolega, ki sta nas potem spremljala do jame. Najprej smo šli v kočo na diplomatski obisk, kjer smo ugotovili, da ima po novem komando ena mlada bejba, še dve pa ji pri tem pomagata. Fantje so se tako slinili ob misli na to, kaj dekleta počnejo na kak oblačen dan, ko ni planincev, da niti slinček ni pomagal. Šele palačinke izpod rok istih deklet so jim popeljale misli od seksa k hrani :). No, zašarmirali smo jih in ko smo se ob 2 zjutraj vrnili iz jame, nas je čakal listek poln smeškotov, da lahko spimo na hodniku v 3. nadstropju. Kislih obrazov smo se pripravili na spanje na tleh in ugotovili, da so na omenjeni lokaciji 4 postelje, ki čakajo na nas.
Pa še v jamo. Mokra je. In nagravžno blatna, ne vem če smo to kdaj omenili. Obupno piha. Posledično te zebe cel čas akcije. In ima 3 nadaljevanja, vsa tri so prehodna zgolj za dekleta in Matijo:). Z Matijo sva šla opremit fosilca nad zadnjim šahtom, ki naju je pripeljal do podora s prepihom in celo njivo karfiol. Matic in Flis sta medtem merila še neizmerjen odcep meandra in preverila en kaminčič, ki se zapre. Ko smo se spet združili, smo se zakopali v podor in Matija je našel pot navzgor. Pot ni bila prijetna in le obet velikega prostora me je zvlekel čez. Ostala dva sta sklenila, da sta preveč mišičasta za dane ožine in šla raje razopremit najnižji šaht. Tam sta se zanihala do okna, kamor gre prepih in našla nadaljevanje, ki je baje v zdajšnjem stanju rahlo preozko. Midva pa sva prišla v ogromno podorno dvorano, ki je v istem prelomu kot njun šaht. Prelom je res veličasten, stene dvorane so zglancane do visokega sijaja, na tleh pa bloki velikosti katrce. Dvorana je dolga 10 in visoka 20 m. Na strani proti šahtu se sluti prehod skozi podor, a nisva imela potrebe po njem. Na drugi strani je Matija izginil v neko luknjo in čez čaz sem ga zaslišala nekje globoko pod katrco, na kateri sm sedela: “Špela kje si? Kamen je padel med mano in izhodom.” Zanimiv tok misli me je preletel in odločila sem se, da tako pač ne bo šlo in mu zabičala, naj najde pot ven. In jo je. Potem se je zguzil še v eno luknjo, nadaljeval po razpoki v prelomu in prišel do brezna, kjer se sliši voda. Tu sva se odločila, da je zabave dosti in šla nazaj. Podoben tok misli kot prej je zavel mimo, ko sva ugotavljala, kje točno sva sploh prišla skozi podor, iskana luknja je namreč zgledala drugače, bolj zaprto.
Odvlekli smo se površju naproti in vmes preklinjali prejšnji večer. Vsi štirje smo namreč odgovorno popivali in zato nam je manjkalo ščepec spanja. Zunaj pa nas je pričakalo čudovito zvezdno nebo in dva para palic Flisa senior in kolega. Malo nas je zaskrbelo, potem pa smo dobili sms, da nista našla poti skozi ruševje in da naj prinesemo palice v dolino. Flis je cel naslednji dan pizdil nekaj v stilu: ti fotri, vedno mam probleme zarad njih.
V nedeljo smo šli iskat Jamo na Toscu. Matija je zlezel do spodmola nad vsekano potjo, v tistem pa je na nas skoraj pristal policijski helikopter. Začeli smo se dret Matiji, da ga lovijo, Flis je mahal helikopterju, Matic je mahal Flisu naj ne maha helikopterju, Matija pa se je potuhnil v šop trave sredi sten. Zdaj vemo kaj so počeli tam. Nato smo šli v ruševje okoli točke X na poti do zaklada, našli nič in šli še na planino Tosc, prekrižarili vse možne doline in stene in našli nič. Jama na Toscu se še vedno izmika.
Lp, Špela

ps: tretje nadaljevanje je v razopremljenem kraku, kjer 10 m meandra za gliste vodi do lepega brezna globine vsaj 20 m.
pps: med posedanjem pred kočo smo slišali nekaj pogovorov o eni jami ki so jo našli tukej, da je globoka 700 m, pa 1000 m… Smo ugotovili, da je to Habič, samo da je dobil več med oči. Oskrbnica pa nam je tudi povedala, da so jih spomladi klicali eni jamarji, da pridejo spat gor, ki naj bi šli v eno novo globoko jamo, da so nardili pot do nje in nevem še kaj. In da jih potem ni bilo.

V soboto smo se Jure, Matic in jaz odpravili v Brezno na Toscu aka Habičev pekel. Ker smo v petek odgovorno proslavili ekvinokcij na Škufčevi domačiji, smo se zabuhlih oči iz Ivančne gorice odpravili nekaj čez 6 zjutraj. 3 ure smo švicali pojedino prejšnjega dne, preden smo dosegli vhod v jamo. Že ob gaženju po mokrem, talečem se snegu, smo se spraševali kako kaj kaže z vremenom v jami. Jure se je vmes pridušal, da že od jamarske šole ni videl kapnika. Ker je bil Matic prehiter, smo ga poslali na krajši ovinek, na diplomatsko misijo v Vodnikov dom, šarmirati oskrbnice in poskrbeti, da bomo imeli kje spati. V jamo smo se odpravili 15 čez poldne.
Že kmalu smo spoznali, da je jama nenavadno glasna. Hrumenje hudournika nas je spremljalo skoraj celo pot. Meandri niso bili več vlažni, ampak kar nagravžno mokri. Eno leto že nism bila v tej jami in selektiven spomin je naredil svoje. V spominu sem imela lepa brezna in prikupno dolge meandre, popolnoma pa sem pozabila na blatno gravžarijo v spodnjih delih, ki smo jo seveda premalo razširili. Tik pred deloviščem smo prišli do vrhunca povodnji – tudi na stran opremljena brezna nas niso obvarovala pred slapom. Jama je poskrbela, da se nismo preveč zabavali. Ko že misliš, da si na varnem pri pritrdišču, pa ti uide vrv iz rok in te zanka odnese direktno pod mrzel tuš… Na delovišče (-490 m) smo prišli po slabih treh urah. Kmalu smo ugotovili, da se bomo morali upreti mrazu z vsemi sredstvi. Še danes nas bolijo vratovi od sklanjanja pod šotorčkom iz astro folije. Dva sta se stiskala, tretji pa je vrtal in kopal. Tako smo preživeli kakšne 4 ure in 15 tretjih članov, da smo se prekopali skozi ožino v 3 m globljo kamro. Tam pa doživeli še metaforičen hladen tuš, ko je prepih pobegnil v neprivlačen podor v stropu.
Rahlo razočarani smo se odločili, da se naša izmena tu konča. Hrumenje slapu je vmes še naraslo. Ob 8 smo se podali proti izhodu in se že v prvih 50 m namočili do gat. Za nami je bil dolg dan, prasice niso bile nič lažje in vzdušje ni bilo na vrhuncu. A mogočno hrumenje podzemne reke te ne pusti ravnodušnega in kljub premočenosti nisem mogla, da ne bi občudovala moči butajočih slapov in odmevov z dna brezna, kjer se je gmota vode divje zaganjala v nestabilen podor. Kot bi poskušal pobegniti iz žrela besne zveri, njena moč pa te žene hitreje in odločneje. Nekje na -350 je Jure začel omenjati, da ima dovolj. Utrujeno se je zazrl v tla in zagledal lastni palec, kako mu kuka iz škornja. 50 m višje je začel omenjati, da nikoli več ne gre v to jamo. Nekaj neskončnih meandrov in luž po tem se je stavek spremenil v “nikoli več ne grem v nobeno jamo”. Prekaljena mačka v “nikoli več” sva se mu samo nasmihala in mu naštevala, kako malo meandrov in brezen je še do konca jame. Začel je razmišljati o prestopu v turistično nižinsko sekcijo, kjer ne bo trpljenja, pa še nagravžen jamski kič bo spet lahko občudoval. O pavzi ni bilo govora. Šele pod zadnjimi brezni (-150) smo zadihali, saj smo že skoraj zunaj.
Zunaj nas je pričakala topla črna noč brez zvezd. Oddaljeni bliski so vedno pogosteje razsvetljevali dolino in vršace okoli nas. Sneg se je še vedno veselo topil, a na srečo nas vsaj zunaj ni zeblo. V temi sem prisluškovala oddaljenemu mrmranju vode in kamenja nekje pod Triglavom, ko sem zaslišala prediren krik veselja in kletvic. Nasmehnila sem se ruševju iz katerega je prikolovratil navdušeni Jure. Premagal je jamo in sebe in že plaval v oblaku zadete sreče. Uspešno smo vzgojili novega odvisnika, ferajnu še ne kaže konca :).
Ruzaki so pridobili kakšne 10 kg vode in odspotikali smo se do Vodnikovega doma, v katerem je kljub pozni uri gorela luč. Ob dveh zjutraj smo tako v jedilnici našli dva pijana dolenjca in še malo bolj pijano pomočnico oskrbnice. Padli smo v najbolj absurden gostilniški pogovor, ki se ga ne bi sramovala nobena prava vaška gostilna. En mladenič je vohal ribe, drugi, zagret fuzbaler in to pot žal le wingman, ni mogel razumeti, da so babe hotele 60 eur za flašo šnopca. Matičev ruzak je fasciniral mladca, ki ga je na skrivaj poskušal dvigniti, pa mu je klavrno spodletelo.
Zjutraj smo občudovali turiste, ki so v adidaskah in z vrečkami na nogah spraševali, če je pot do Triglava prehodna. Kljub napovedi dežja in snegu čez kolena. Ob pol 10 smo se poslovili od šefic in se odvlekli proti dolini. Pod Jezerci sem pripomnila, da še dobro da nas dež ni ujel ko smo bili še v hribih. Padlo je vprašanje o definiciji hriba in zavedla sem se, da sem prišla v jamarsko šolo kot nekdo, ki je Šmarni gori rekel gora, zdaj pa so hribi samo še nad gozdno mejo.
PS: jama ima še nebroj odcepov v zgornjih delih. Ni še konec.
Lp, Špela

Pozdravljeni,
Brezno na Toscu si na žalost zasluži premalo pozornosti. Zato smo se odločili, da mu ta vikend namenimo eno od tistih dveh letnih akcij. V petek, ob osmih zvečer, smo se zbrali na Rudnem polju: Uki, Matija, Nika P., Lojze, Jure in jaz – Diba. Sledil je hiter sprehod do najboljšega planinskega doma na svetu – Vodnikovega doma, kjer smo bili ponovno deležni super gostoljublja.
Naslednje jutro je Matija poskrbel za nemogočo budnico že ob 6 uri (kot da smo planinci in ne jamarji :(). Uroš pa za večjo zmedo v kuhinji, saj ga gospa iz ekipe doma ni pripisala naši druščini in je zato mislila, da se je pojavil neznanec, naročil kavo in ko je ona kavo izpekla, izginil. Šele ko smo dešifrirali bentenje iz kuhinje, je postalo jasno, da bi bilo morda bolje, da jim povemo, da je kava vseeno za nas. Konec dober in prav tako kava.
Pred jamo smo se tako znašli že okrog osmih zjutraj. In kljub precej počasnemu preoblačenju, smo prvi vstopili že ob 8.45!!! Dejansko se ne spomnim, če se mi je v 10 letih jamarjenja kdaj pripetilo kaj podobnega?! Pa je šla poštenost …
V jami smo se razdelili v dve ekipi. Prva (Uroš, Matija, Nika in Lojze) je šla ponovno opremit Brezno sabljezobega svizca, kjer smo na eni prvih akcij prišli do ožine (premagala sta jo le Matija in Špela), zadaj pa našli brezno. A ker se je odprlo višje v jami, prepiha pa tu ni bilo, smo ta del razopremili. No, sedaj so šli nazaj – širit za ljudi normalnih dimenzij, ki jim prelivanje po ožinah ne diši. Kolikor mi je znano, je šlo vse kot po maslu. Matija je celo poskrbel, da je bil moker kljub nadvse suhi jami, saj se je v jamo odpravil v kondomu (beri: pvc pajac). Lojze pa je preslišal informacijo o breznu za ožino, tako da je podoživel navdušenje prvopristopnikov, ko so ožino razširili. V brezno niso šli, ker je vsa oprema šla za opremljanje do pritrdišča. Prva ekipa je bila torej uspešna. Sploh ker Nika spet podira svoje globinske rekorde (tokrat s prasico!).
Druga ekipa (Jure in jaz), sva šla na dno (-480 m). Tam smo na zadnjih akcijah prišli do dna večjega brezna, ki je bilo popolnoma zašodrano. Na strani smo splezali dobrih 7 m do luknje v podoru, ki sta jo kasneje dve ekipi vztrajno širili. Na zadnji akciji smo se celo prebili skozi, a se znašli v kamrici sredi grdega podora, ki ni imela očitnega nadaljevanja. Prepih pa je zginil med šoder. Tokratni plan je bil, da razopremiva stopnjo do delovišča in celo brezno, ter narediva prečko na vrhu, do precej neobetajoče police. S tem bi z mirno vestjo ta del jame odčrtali. Kljub precej močnemu prepihu nekoliko višje, ki izgine neznano kam.
Na srečo ima jama (po navadi) drugačne načrte kot jamarji. Polega tega pa so slednji prevečkrat šlampasti in ozkogledni (v tem primeru slepi). Stvar se je namreč razpletla precej dramatično. Ko sva prišla na dno, sva najprej odkrila luknjo na tleh, ki naju je pripeljala samo okoli večje skale. Potem sem se povzpel do starega delovišča, napeljal štrik okoli naravnega pritrdišča, Jure se je dal na protitežo, jaz pa po drugi strani dol. Ko sva poskušala štrik potegnit dol, se seveda ni premaknil niti za centimeter. Med preklinjanjem splezam nazaj gor in se odločim darovat rinko, skozi katero bi napeljala štrik. Med vrtanjem pa opazim, da pesek močno odnaša (sploh glede na švoh prepih v ožini, ki smo jo nazadnje širili). Kakorkoli že … Zavrtam, zabijem fix, dam skozi rinko štrik, Jure pa ponovi vajo s protitežo. Preden vpnem desonder, še enkrat pogledam v podor in se nekako prepričam, da splezam do zanikrne luknje 2 m nad deloviščem. Glej ga zlomka. V luknjo, pod katero smo vztrajno širili, vleče kot nikjer drugje v jami. Zadaj pa kamrica, nato manjša zožitev in še ena kamrica. Ko se mi pridruži Jure, ni ostala nobena zasuta zožitev več varna. Pot nama je še dvakrat prekrižal zasut prehod, a ker je boj med skalo in Juretom postal osebne narave, večjih problemov ni bilo. O tem, kdo prej odneha pa tudi ne bi … Šla sva naprej in prišla do brezna. Prva stopnja 10 m, nato stopnja po ogrmnih blokih in na koncu prostorno brezno – širine več kot 10 m, s slapom. Do dna nisva prišla, čeprav je disto pokazal le 20 m globine, saj nama je zmanjkalo vrvi.
Jama gre torej na tem koncu naprej. Smer: JV, v ravni črti. Zahvala gre pa jamskim bogovom za zataknjen štrik … Nova globina jame: 510 m.
Na poti ven sva srečala prvo ekipo in ker je bil dan že dolg, sem na neki polici haluciniral ata smrka … Ko smo izstopili, je bilo zunaj še svetlo, tako da smo še enkrat potrdili, da je to jama z najlepšim razgledom. Prva ekipa je šla še isti večer v dolino. Druga pa nadaljevala naslednji dan, s pregledovanjem terena okoli požiralnikov na Velem polju. Nekaj zanimivih lukenj sva videla, naprej ni šla nobena, eno sva pa pustila za naslednjič. Tudi Jame na Toscu še vedno nisva našla. Sva pa osvojila dvatisočak – Ablanco. Ker lahko.
Toliko za enkrat. Zgodba o Breznu na Toscu se nadaljuje. Hvala še enkrat za pomoč Vodnikovemu domu na Velem polju.
Dežurno pisarko tokrat nadomeščam,
Diba

… in njemu podobne otroke tehnologije, ki šparajo na količini prebavljene informacije: Tm92YSBnbG9iaW5hOiA1MTUsDQpOb3ZhIGRvbMW+aW5hOiAxNDU4DQpKYW1hIHNlIG5hZGFsanVqZS4gUHJlcGloIGplYmHEjWtpLiBWb2RlIHZlZG5vIHZlxI0u

LP, Diba

Dodatek, čet., 28. jun. 2018
Kot obljubljeno, pošiljam dolgo in izčrpno poročilo preteklega vikenda. Tisti, ki pridete na sestanek nehajte brati!
Prva ekipa v sestavi Jure, Lojze in Vid so se odpravili šarmirat oskrbnice Vodnikovega doma že v petek zvečer. Matic je po službeni dolžnosti moral zvečer pome na Brnik, zato sva na Pokljuko prišla šele okrog polnoči. Prespala sva v avtu, zjutraj pa sta se nama pridružila še Garmin in Metod, ki je skočil pogledat kam mi to lazimo. Vhod v jamo mu je bil nadvse všeč, dostop skozi ruševje mnogo manj, se je pa malce nasmejal naši naivnosti, da sprašujemo TNP za dovoljenje za žaganje ruševja. Bojda lahko vedno za vse okrivimo veterane – vzeto na znanje :).
Garmin, Vid in jaz smo šli raziskati brezno pod Sabljezobim svizcem, na globini 300 in nekaj metrov, Diba, Lojze in Jure pa na poden. Vid je fasal 60 m štrika in tako prvič izkusil lepoto prasičarjenja. Na delovišču smo sklenili, da moramo ponovno opredeliti širilne standarde – s pasom in robo namreč meander postane rahlo bolj j. in p. in k. Vprašajte Garmina, če želite več detajlov jpk-jevosti. Opremili smo 40 m brezna, kar je trajalo dlje, kot bi pričakovali – nekako mi je uspelo spregledati poškodbo štrika, pa še Krajnc ima fetiš na preopremljanje. Na dnu smo našli meander z 0.2 mikrobatistoma prepiha, pa še to se nismo mogli odločiti, v katero smer. Meander je zapirala skala, zato smo tu zaključili z raziskovanjem, podučili Vida da pantin spada na nogo in ne na nos in se opravili svetlobi naproti. Za piko na i smo še malo preopremljali – namen je bil osvoboditev daljše vrvi, a nekako sedaj v breznu visi pajčevina štrikov. Naslednik nas bo verjetno jpk-jal. Zato pa smo na vezalko odmiknili vrv nad Sabljezobim svizcem, pa še kaj preopremili. Pot ven je trajala skoraj manj kot notri, smo se pa v meandrih odločili, da ta jama v resnici ni lepa. Ob 20h smo bili zunaj. Fanta sta šla v dolino, jaz pa v Vodnikov dom čakat drugo ekipo. Tam sem dobila sprva nekaj zasmehljivih pogledov (nekako sem pozabila, da podobleka in štumfi do kolen niso planinski standard), a ko so me posedli za mizo k “šefom” in mi dali piva in hrane so vzvišeni planinci povesili nos :). Tri pive kasneje sem recimo že vedela, kar vedno vsi lokalci: da je enkrat na Vodnikovem domu živel maček, ki je padel v jamo, pa nato v Vojah prišel ven! Brez heca, to je čisto res! Kmalu je oskrbnica prišla s čika vsa zaskrbljena, da je zunaj naliv, fantje pa ravno iz jame. Ker je bila ura že pozna, sem dobila komando kam naj delam črtice in kje zagrejem juho, gazde so šle spat, ostal je le Frenk s ključi, ki mu v bistvu ne vemo pozicije.
Fantje so premočeni kot cucki in nasmejani kot pečeni mački poročali o tem, da jama gre. Kam gre?? Kako?? Komaj sem izvlekla iz njih, da so našli preplet fosilnih rovov (opisali so desetine kilometrov, a kasneje so odbili kako nulo ali dve), ki so jih pripeljali do brezenca. In glej ga zlomka, kljub relativno suhi jami je bilo brezence polno vode! In prepiha, niso mogli nehati čebljati o prepihu. Pozna ura in vrvi na drugi strani labirinta so jim preprečile osvajanje novih globin. Zato pa so jamo poglobili na 515 m globine. Kot zanimivost so mi povedali, da so oreščki s tatarsko omako novi jamski hit. Naslednji dan smo nekaj ur še vedrili, Matic je vmes oskrbnicam pomil posodo, jaz pa napisala poročilo v dnevnik. V dolino smo hodili skorajda po soncu. A je dež prejšnjega dne naredil svoje in naslednje dni sta Jure in Matic preživela na robu smrti. Vsaj tako sva prehlad doživljali z Beki. Za Lojzeta žal še ne vemo, če je ubežal krempljem krutih glavobolov in vročinskim valovom 37,5 stopinj.

Nazaj k jami: kot ste lahko videli na 3D modelu, gre jama proti Vojam. Iščemo prostovoljske mačke, ki bi nam pokazale pot do izhoda. Celokupni seštevek meandrov je namreč ravno toliko neprivlačen, da nas ne mika prepogosto v jamo. Mogoče čez 14 dni :).

Lp, Špela

Zdravo!
Razpolovna doba neprijetnih spominov na Tosc je očitno minila in tako smo šli Špela, Diba in Jure v petek proti Vodnikovemu domu. Štartali smo že po temi, tako da smo si lahko prečudovite zelenorumene macesne ogledali šele v nedeljo na poti dol. V slabih dveh urah smo bili vsi v koči, kjer smo prestrašili oskrbnico. Na Vodnikovem domu se oskrbniki menjajo hitreje kot macesnom iglice, tako da smo morali vnovič razlagati, kdo in kaj smo in da bi spali v zimski sobi lepo prosimo. Večjih zapletov ni bilo. V rano sobotno jutro smo privekali okrog osme ure, spili kavo in bili nekaj malega čez deseto že v jami.
Na poti dol je Špela izjavila, da ji novi deli, ki smo jih odkrili na zadnji akciji, niso preveč všeč. Z Maticem njenega mnenja ne deliva. So ravno prav ozki, blatni in mrzli, da komaj čakaš, da prideš mimo, v neodkrita nadaljevanja. In to kakšna! Če ponovimo, zadnjič smo se ustavili nad breznom s slapom. Tega smo tokrat opremili, vode ni bilo nič manj kot zadnjič. Matic je izginil za vogalom, s Špelo pa sva izmerila in narisala nove pridobitve. Ko sva na dnu čakala Matica, naju je že skoraj začelo skrbeti, ko je le prišel nazaj. Povedal je, da gre rov naprej, da je prehodil približno sto metrov in da se ne konča. S Špelo sva se odpravila za njim. Matic je kazal točke, Špela pikala, jaz pa risal. Bilo mi je prav prijetno – meandre je dosti lažje risati kot brezna in ne rabiš biti ravno novi Rembrandt, da je zadeva vsaj približno lična.
No, ko smo prišli do točke, kjer se je prej obrnil Matic, smo namerili ravno sto metrov. Očitno mu ocenjevanje razdalje ne povzroča takšnih težav, kot jih ima s prepihom – ki je tudi bil. Meander sledi smeri rovov, izmerjenih na prejšnjih dveh akcijah, torej nekako JJV. Ves čas smo hodili ob vodi, vsake toliko časa se nam je na pot postavilo manjše jezero, a smo vedno našli obhod. Nismo pa našli ogromnih jezerskih rakov, ki menda prebivajo v takšnih habitatih. Metri pa so se kar nabirali. 100, 200, 250 … Vmes je Matic našel prehod v zgornji nivo, ki se menda odpira v rove večjih dimenzij in kjer bolj piha, a smo se odločili vseeno slediti vodi, dokler nismo naleteli na novo brezno na mestu, kjer meander preseka prečni prelom. Enako kot prej smo si razdelili vloge in ko sva s Špelo prišla na dno, kjer voda ponikne v šodr v precej mokrem slogu, sva zagledala Matica na drugi strani brezna, kamor je splezal, kot je rekel “brez načrta, kako bom prišel dol.” Med dostavljanjem štrika čez podrto pobočje Maticu se na srečo nisem podelal v hlače, ampak strah me je bilo pa vseeno. Na drugi strani smo našli dvorano, ki je popolnoma zalita z mivko (ali blatom, bo kak geolog povedal – vsaj dva člana odprave sta v njej pustila tudi svoje blato). Odločili smo se, da smo naredili dovolj, tudi ura je bila že pozna, zato smo se odpravili proti površju. Skupaj smo namerili 315 m poligona in globini dodali 68 metrov. Meander je na skoraj vseh mestih človeku prijaznih dimenzij in se ob prijetnem žuborenju potočka zlagoma spušča vse do zadnjega brezna, ki ga bomo, ce bo vse po sreči, zaobšli po zgornjih nivojih.
Na poti ven se je razvila zanimiva in dolgotrajna debata. Špela je trdila, da je jama naravnost odvratna, Matic pa jo je poln zanosa prepričeval, da je Tosc najboljša luknja v osončju in (ali pa ker) je to edina jama, kjer se v 600 m globine človek pošteno utrudi. Sam se nisem preveč vmešaval, ampak slišal sem dovolj, da vem, da bo šla Špela naslednjič not z vsaj petimi kratkimi štriki za dodatno opremljanje. Če sploh. Raje kot da bi debatiral sem si zavrtel Metallico in ob zvoku Master of Puppets odžimaril zvezdam naproti.
Ruševje smo spet zavohali nekaj do ene zjutraj. Pri koči smo še povečerjali in spili liter vina, ki sem ga herojsko prinesel s seboj. Vmes so se nam v zimski sobi zaredili tujci. Prišli smo sicer do svojih postelj, a bili zaviti vsak s kakšno odejo manj kot prejšnjo noč. Zjutraj smo pospravili ne le za sabo, pač pa tudi za soprebivalci sobe, se poslovili od oskrbnice, od lokalnega kerlca izvedeli bajko o dimniku na Toscu in se, v družbi macesnov, pohodnikov in psov, odpravili v dolino. Po pivu ob Blejskem jezeru smo sklenili, da smo se imeli fajn. Naslednjič gremo (ob)iskat izvire v dolini.
TLDR: 315m dolg meander, nova globina 585m, nobenega razloga, da jama ne gre v istem slogu naprej. Lahko povem, da je do izvirov še kar nekaj horizontale, bolj konkretno slab kilometer. Smo pa v letošnjih treh akcijah napredovali skoraj 400 m proti Vrtači.
Jure

Kot je Diba napovedal smo bili tisti vikend v Toscu. Šli smo Matt, Darja, Diba in jaz. V petek smo se po klasičnemu “čakam te”, napačnih izstopnih postajah in vmesnemu obisku foto studia v Kranju (kjer smo prevzeli keširan plakat o raziskavah Brezna na Toscu) le spravili na Pokljuko. Tam smo malce motovilili s pritrjevanjem 1 m visokega plakata na ruzak. Še dobro, da smo hodili ponoči. Plakat sedaj krasi Vodnikov dom (upamo, da je našel lepo mesto, izkazalo se je, da imajo kaj malo praznih sten). V soboto zjutraj smo bili že ob 10h pred jamo. Nakar Matic zgrožen ugotovi, da je pustil kombinezon doma na stopnicah. Tosc ni jama za brez, zato je oddrncal do Vodnika, vprašat če imajo viška kakšen delavski pajac. Seveda ga niso imeli. Sprememba planov, prepakiravanje in poslednji pozdrav površincu. Plan: razopremiti zadnje brezno in nato plezarija v fosilce. Zelo kratka debata o tem, če vem kje moramo tehnično splezati v zgornji nivo – kako da ne, saj sem bila zraven …
Okleščeni trio smo na poti do dna namestili nekaj kratkih vrvi na izpostavljenih mestih. Ko smo prišli do vhoda v “poslednji” meander, smo tam našli 30 m vrvi. Juhu, ne rabimo iti razopremljati! Obljubila sem le še nekaj 10 m meandra in smo na cilju. Po nekaj 10 m meandra cilja ni bilo niti slutiti, poti naprej v blatnem labirintu tudi ne in vedno bolj se mi je svitalo, da sem ga nekje konkretno polomila. Mar sem res pozabila jamo? Oh, pa še kako! Že štiri ure smo potovali proti dnu in še vedno nismo bili tam. Po opremljanju na videz nesplezljive stopnje (ki smo jo prejšnjič bojda obšli po vrhu) smo naleteli na zapis v mivki, ki je pravil UP! Verjetno je to to? Še ena izgubljena ura, nakar ugotovimo, da je UP ni namenjen nam (izkazalo se je, da nakazuje na merilno točko, ki je bila malo višje in slabo označena). Nakar se le spravimo do “pravega meandra”, do prvega “izrazitega desnega ovinka” in prve “razširitve”. Vse kar je opisoval Matic. Meander je visok vsaj 40 m, ima prepih ki se malo izgublja, združuje, pa spet razprši, blato po zgornjih delih, veliko vode na tleh. Nadaljevanja nikjer, ura pa že nekaj čez šesto. Podamo se preiskati še finalno dvorano, ki bi morala biti za ovinkom. Takrat sem dojela, da sem res temeljito izbrisala spomin na mukotrpno akcijo dobro leto nazaj. Pozabila sem namreč, da se meander spremeni v jebački kolektor z jezerci, ki mu kar ni konca, z veliiiikimi prehodi v zgornje nivoje. Ob 19h smo tako sklenili, da zdaj zatrdno vemo kje plezati, da pa nam je zmanjkalo časa. Bi se začela zaletavati z glavo v zid, pa me je Matt potolažil, da se ima on čisto fino in da smo vseeno nekaj naredili, čeprav nič odkrili.
Za ven sem se imela kljub neuspehu prav lepo. Tokrat mi jama ni vzela volje do življenja in zabavno je bilo odštevati ožine za druga dva, ki sta bila tu prvič. Ven smo se priklatili med eno in drugo uro zjutraj. Ocenili smo, da normalna ekipa, še posebej če je kdo v jami prvič, potrebuje 4h do delovišča in 6h za ven. Le hitra in lahka ekipa lahko dno doseže v okviru Matičeve ocene, ki je bila 3h. Naslednjič moramo nujno najti nadaljevanje, potem pa bo čas za bivak. Baje gradbinska ekipa že brusi žimarje.
Diba je medtem odšel na špancir, v dolžini 12 km, okrog Mišeljskega konca in Kanjavca, do Koče na Doliču in po Velski dolini nazaj do Vodnika. Razočarano je povedal, da je našel kup novih vhodov. Kar je katastrofa, saj 1) imamo že tako preveč odprtih območij; 2) so jebeno daleč. Težka je površinska. Več o odkritjih bo povedal sam.
ps: Matt pravi, da jama sploh ni blatna. Ne mu verjeti, ima čudne standarde.
Lp, Špela

Turistični boni so zvabili večino Slovenstva v hribe in tudi nekaj Matičarjev je izkoristilo prelep vikend, da smo pokukali v zadnje čase zanemarjano Brezno na Toscu. Po tem, ko je edina lanska akcija neslavno propadla zaradi kompleksnosti jame, smo šli ta vikend pokusit še Nika, Vid in Jure. V Vodnikovem domu nas je topli oskrbnikov nasmeh pozdravil v petek tik po mraku, uspeli smo si še izpogajati zimsko sobo in že smo popadali v še po novem dišeče jogije. Zjutraj smo se zbudili skupaj s kompresorjem (ali podobno glasno napravo, ki se prižge točno ob sedmih), se po ogledu cenika odločili za zajtrk iz lastnih zalog (temu je botroval tudi prijazni pogled oskrbnika) in se povzpeli do vhoda.
Pot do delovišča na -580 je trajala nekoliko dlje od pričakovane, tudi zaradi pogostega pogledovanja na 3d model jame. Na njenem koncu smo najprej razopremili oba štrika v končni dvorani, ki se je dve leti nazaj žalostno zaprla. Med vračanjem smo si ogledovali morebitne prehode po zadnjem, kakih 300 metrov dolgem meandru, in hitro našli prehod višje gor. Medtem, ko sem ga opremljal, sta Vid in Nika potegnila poligon do najbližje znane točke, nato pa sem med tehničnim plezanjem naslednjega kamina spoznal, da stopna zanka ne more povsem nadomestiti plezalnih gurten, ki smo jih pustili pod enim od drugih potencialnih prehodov navzgor. Na vrhu plezarije smo ugotovili, da smo pravzaprav preplezali pobočje ogromnega blatnega stožca in se na drugi strani zadričali navzdol, tam pa našli vodoraven rov, ki se po kratki, a blatni ožini najbrž malenkost razširi.
Po ožini smo s ključem praskali ravno dovolj dolgo, da še nismo mogli skozi, in zadovoljni z opravljenim smo se začeli vračati. Po tlorisu sodeč smo končali malenkost nad zadnjo dvorano, kar ni tako slabo, saj dvorana nima kakšnih kaminov.
Dogodivščin na poti nazaj do postelje ni manjkalo. Vid je akrobatsko telebnil med plezanjem navzdol že na začetku povratka, nato pa je taktirko prevzela Nika, ki ji je med vsakim plezanjem kratke, neopremljene stopnje (in teh je v jami na pretek), rama želela pobegniti nekam daleč stran. Na -360 me je v paniko spravil okrog moje glave frfotajoči netopir, Vida pa je gad na vhodnem breznu tako prestrašil, da je, če citiram edino udeleženko, “porušil celo jamo”. Skala, ki se je odvalila, je bila sicer sumljiva že dalj časa in samo vprašanje števila akcij je bilo, kdaj bo dokočno obupala nad svojim obstojem. Vid je bil na srečo zadnji, naslednjič pa bo potrebno gledat štrike na prvih 150 m globine. Na poti od jame navzdol sem kapitalno zasral in se prehitro usmeril navzdol (na prvem, ne drugem, prehodu čez melišče), kar je botrovalo pribitku pol ure na že tako pozen povratek.
Pred kočo ob pol štirih zjutraj, ko smo končno prisopihali tja, še zdaleč nismo bili edini. Očitno je preobrat na dirki po Franciji v hribovcih povzročil nenasitno željo po hitrem doseganju gorskih ciljev in so potem šli vsi gledat sončni vzhod na Triglav. Ne glede na vzrok je zanos, s katerim na tvoj “dober večer” odgovorijo z “dobro jutro”, kar malo siten.
Naslednje jutro (tam okrog 11h) sva z Vidom občudovala planince, ki s čeladami na glavah zajtrkujejo pred Vodnikom, oni so predvsem občudovali Nikin nahrbtnik, Nika pa jim je z veseljem razlagala o tem, kdo smo in kaj počnemo. Morda pa dobimo kakega novega člana.
Rezultat akcije: dobrih 70 novih metrov, skoraj odprto nadaljevanje, prepih pa izgine nekam že pred zadnjim meandrom. Jama je zajebana, bo treba še it, če bodo na Vodniku zamenjali oskrbnika bomo šli pa še večkrat.
Jure

Pretekli vikend je potekala ena bolj intenzivnih akcij zadnjih let. Iz Brezna na Toscu smo potegnili več kot kilometer vrvi in en kup pritrdišč. Jama je sedaj razopremljena. Na 17 urni akcij nas je bilo 7 članic in članov, ter simpatizer Mršek. Akcija je bila presentljivo tekoča in čeprav je jama zelo zahtevna in meandri niso najbolj naklonjenju transportiranju neskočnih količin štrikov, je bila morala do vhoda, do 4h zjutraj, precej visoko. Bravo ekipa.

V nedeljo se je vabilu za transport v dolino odzvala le Darja (slava ji). Poledično je pod vhodom v jamo ostal kar zajeten kup vrvi, ki ga bo potrebno spravit v dolino. Vreme je bilo kljub nekoliko slabši napovedi ok. Le razgledi so manjkali. Ob 17.00 smo bili pri avtih. Nekaj čez 6 pa na pici v Radovljici.
Lepa zgodba se je spletla na Toscu. Hvala vsem sodelujočim. Da jo zaključimo, bo potreben pa še kak obisk visokogorja.
Lp, Diba

Sodelujoči: Anže Tesovnik, Tinkara Kepic, Klemen Kramar, Jure Bevc, Matevž Marinko, Špela Borko, Matic Di Batista, Mitja Mršek, Darja Kolar