Matija ponovno na Pokljuki :) – Društvo za raziskovanje jam Ljubljana

Po januarski odpravi v Platonovo šepetanje sem dolge mesece preživel tako daleč od Viševnika, da se nisem niti družil s člani, ki so tačas hodili tja. Facebook in elektronska pošta sta me obveščala, da namesto v Platona hodijo v Trubarja, luknjo nekaj deset metrov stran. Ki v nasprotju s pričakovanji ni zavila v Platona, ampak v globino, dokler ni Platona skoraj presegla. Ob tem se je vzpenjala po mojem seznamu jam, ki jih bo enkrat treba videti …

Sreča se mi je nasmehnila v nedeljo, ko je Špela na akcijo poleg Gašperja in Jaka vzela tudi mene. Možna nadaljevanja pri dnu jame v glavnem zahtevajo plezanje, plezalni mojster Diba pa se nam ni utegnil pridružiti, tako da smo šli pregledat odcepa na globini okrog 200 metrov. V enega teče potok in je Špelo prejšnjikrat ustavil slap, ki bi jo preveč zmočil, v drugega pa izgine ves prepih in nam je Diba povedal, da je tam ožina, ki jo je potrebno razširiti.

V poznem jutru smo se zbrali od Ljubljane do Kranja, se b.p. pripeljali do Rudnega polja, parkirali zraven Jeričinega/Garminovega avtomobila in se v občasnem soncu in občasnem dežju povzpeli do jame. Tudi preoblekli smo se brez pretresov, nihče ni pozabil vzeti nobenega nujno potrebnega dela opreme, tako da smo šli zgodaj popoldne v jamo. Nad breznom, ki mu zaradi pršenja vode pravijo Tuš, smo se čakali in se pripravljali na dež, ko se je Špela nekaj opotekla in se ujela prav nič elegantno, ampak na trdo in očitno, kakor bi mislila le na bližino brezna … Trenutek zadrege sem poskusil omiliti s slabo šalo, češ še dobro da je pripeta, kajti nase je imela pripeto zelo stabilno odloženo transportko. Pa je kot kaže pomislila, da to ni to, in transportko odpela, čeprav jo ima ponavadi obešeno na pasu. Ko smo se minuto kasneje odpravili naprej, je iz navade naredila tisto, kar je razlog, da se ravnokar opisane scene sploh spominjamo: transportko je vrgla v brezno.

—–

Transportke pravzaprav ni vrgla direkt v brezno, ampak v meander nekaj metrov gorvodno od brezna. Transportka se ni odkotalila v globine meandra, pač pa je obstala na gruščnati polici tri metre pod vrhom in ob tem sprožila nekaj kamenja, ki je grozljivo odzvanjalo po meandru in neokusno poudarilo dramatičnost trenutka. Transportka ni bila zaprta, tako da je del vsebine padel iz nje … Pokazalo se je, da jo je zapustil le eden izmed petih amburatorjev, poimenovali smo ga Filip. Pa sem ga šel iskat dol po ozkem meandru, zapravil precej časa, mislil da sem ga našel in ugotovil da imam le njegov etui. Filipa pa je Špela, ki ga je iskala z druge strani, našla ležati v luži vode. Sklenili smo, da ga raje ne bomo uporabljali, čeprav navidez z njim ni bilo nič narobe, ampak ga bomo doma posušili, napolnili in držali pesti, da bo dobro okreval.

Nadaljevanje poti je minilo brez pretresov in razdelili smo se v dve skupini. Gašper in Jaka sta si ogledala odtočni meander (kamor je v nasprotju z našimi upi še vedno tekel potok, vendar kolikor vem nekaj manjši kakor med taljenjem snega), prišla nad slap in ugotovila, da bo stopnjo potrebno opremiti z vrvjo in da naravnega pritrdišča ni. Medtem sem prečil brezno v razpoko, opremil prečko in videl, da vanjo zares piha. Po njej se da napredovati kakih deset metrov, nato je preozka, slišati pa je, da je pod njo omembe vredno brezno. Tako smo se lotili širjenja poti po njej: eden je delal na čelu, eden je svetil zraven, zmrzoval in mu podajal opremo, dva pa sta kuhala in jedla zelenjavne juhe s kuskusom (in seveda smo se izmenjevali). Širjenje je uspešno napredovalo, še bolje pa bi šlo, če mi v brezno za ožino ne bi padlo nič orodja …

Do sedmih zvečer smo razširili tretjino ali polovico ožine in se odločili za umik. Komandantka je “tečajnika” poslala proti površju, midva pa sva šla še v meander opremit tisto stopnjo in pogledat kaj je za njo – mokre dele se da najbolj natančno pregledati tik pred odhodom, ko je prvobitni jamarjev strah, kaj bo, če se zmočiš, vsaj za odtenek manjši. Špela je ugotovila, da ne bova tako previdna kakor sta predlagala tečajnika, in bova slap prosto preplezala, četudi se nekoliko zmočiva. Pod slapom je voda odtekala v nek spodnji rov manjših dimenzij, meander pa se je nadaljeval do ovinka in šla sva po njem. Sčasoma sva ugotovila, da se na ovinku žal zoži na neprehodne dimenzije ne glede na to, na kateri višini ga gledamo.

Ostal nama je torej vodni rov, neobetavno ozek na pogled. Po kratkem psihičnem merjenju moči, kdo je bolj radoveden, sem vanj vtaknil glavo in ugotovil, da se je z nogami naprej iz njega presneto težko vrniti, da pa se nadaljevanja ne da izključiti, saj se zdi kakor da po približno štirih metrih voda pada nekam v globino. Po malo daljšem psihičnem merjenju moči (ob kasnejšem pripovedovanju zgodbe sem dobil komentar, ki se je skliceval na moški ego) sem se v rov vrnil z nogami naprej in z idejo, iti do konca, v glavi. Cilj sem dosegel: voda je padla v globino pol metra, dva metra naprej pa se je rov neprehodno zaprl. Pri obisku rovčka je bilo zanimivo to, da je bila voda po dnu sicer plitva, toda ko sem se ulegel vanjo in zajezil tok (velikostni red pretoka je bil en liter v sekundi), je nad menoj lepo narasla. Z avanture sem se vrnil temeljito namočen, še posebej po svoji desni strani.

Sledil je vzpon, vroče mi ni bilo. Na površju sva bila dvajset minut za tečajnikoma in nekaj po deseti zvečer smo bili preoblečeni in pripravljeni na odhod. Oddrsali smo se do ceste, se sprehodili do avtomobila, oddivjali do Bleda in bili pri Matjažu nekaj minut čez polnoč in s tem nekaj minut prepozno da bi naročili pice. Tako smo le nekaj popili, se odpravili proti domu in v zgodnjih urah ponedeljkovega jutra uspešno dosegli vsak svojega.

Trdim, da je akcija uspela. Dolgega nadaljevanja, ki bi jamo povezalo v sistem s katero od sosednjih, sicer nismo odkrili, smo pa pogledali zadeve, ki jih je bilo enkrat treba pogledati, in se skozi skalo preglodali del poti proti nadaljevanju (ki nas bo, upajmo, pripeljalo v katero od sosednjih jam ali v nove globine). Osebno pa sem zadovoljen, da sem se rekreiral, dobro spal in bil še ves ponedeljek prijetno utrujen.

Matija