Nove jame na Pokljuki

Garmin že nekaj mesecev omenja, da ima na Pokljuki neke jame, ki jih je treba izmeriti. Ker na ferajnu zadnje čase Pokljuko zanemarjamo, dela drugod pa je ogromno, se kar nismo mogli zmenit, kdaj bi šli. Pa je končno prišlo obdobje slabšega vremena, konec leta se bliža in do zastavljene cifre novih jam nam jih verjetno manjka še kar nekaj. No, za soboto je bilo napovedano lepo vreme, zato smo končno uslišali želje gospodarja in se skupaj z njim odpravili še Nika, Darja, Tim in jaz.

Garmin je imel doma neke nepričakovane gradbene posege, zato nam je poslal koordinate izhodišča in prvih nekaj jam in rekel, da pride za nami. Po nekaj izgubljanja po pokljuških makadamih (Google ne loči dobro med gozdno cesto, gozdno cesto z zapornico in vlako) smo Garminov svetleči novi avto zagledali pred nami tik pred izhodiščem.

Do točk smo jo mahnili precej direktno, Garmin je prej na lidarju poiskal optimalno pot, ki smo ji tudi uspešno sledili. Kmalu smo bili pri prvem vhodu. S Timom sva se začela napravljati, ostali trije pa so nama pustili potrebno opremo in šli naprej. Vsaj tako so rekli. Čez kakih deset minut se je izkazalo, da so s sabo vzeli tudi najino baterijo, a je pri jami na srečo dovolj signala, da svo jo s Timom kmalu dobila nazaj. Z njo sem uspešno, a komaj, zvrtal tisto eno luknjo, ki je bila potrebna za spust do dna (preostali pritrdišči sta bili naravni). Gre za tisto baterijo, ki nama je s Špelo delala težave zadnji dan tabora v LJ29, nekdo jo je imel vmes še na Poljani …

30 metrov pod vhodom sva naletela na sceno, ki je spominjala na tisto izpred dveh tednov v vodnjaku. Les, zemlja, tu sicer še z dodatkom snega, perspektive za nadaljevanje pa nične. Skratka, štirna. Timu se je na poti dol uspelo tako učinkovito zaštrikati na vozlu, da sem skoraj dobil podhladitev. Jamo sva izmerila (32 m), Tim je razopremil in odpravila sva se do naslednje točke, kjer naj bi se dobili.

Tja sva prišla ravno, ko se je Nika začela spuščati v jamo. Ekipa GND je prej izmerila še eno 17-metrsko čurko, iz tele pa je bilo slišati Niko, da gre. Darja ji je šla nest dodatno opremo, z Garminom in Timom pa smo šli do naslednje točke, nekoliko zahodneje. Na desni smo si lahko ogledali pobočje Okrogleža in ko smo prišli do večje konte, smo skrenili s poti. Od dveh udornic bi ena potrebovala nekaj tlačenja (druga je zasuta) in odločili smo se, da jo prepustimo puncama. Šli smo še malo naprej po markirani, a neobljudeni poti (Lipanca – Klek), potem se je Garmin vrnil do ženske ekipe, s Timom pa sva se še malenkost spustila do naslednje točke.

Gre za poševno udornico, ki ima na dnu ravno dovolj ozkih rovčkov, da se jo bo dalo registrirati brez slabe vesti. Izmerila sva 22 metrov, Tim je šel še malo naokrog in se je lepo izgubil, jaz pa sem izgubil meritve vhoda, ki so po neki magiji izginile z Distota. Po nekaj testiranja sem ugotovil, da so se prenesle na drug telefon, s katerim sva merila prejšnjo jamo …

Nekaj 10 metrov višje je Tim že prej našel še en vhod. Šla sva do njega in po nekaj debate, ko Tim ni bil čisto prepričan, ali gre za jamo, jaz pa nisem bil čisto prepričan, da bi jo merila, ker je izgledala kot nekakšna mini luknja, sem se vanjo podal še jaz in ugotovil, da gre za najlepšo čurko na svetu. Takoj za vhodom se odpre dvoranica, ima pa celo stranski rov! Brez težav sva izmerila 16 metrov.

Na poti nazaj sva pri konti, kjer smo se prej zadržali z Garminom, videla luč na Darjini čeladi, zato sva ji šla povedat, da ji sveti (bil je še dan). Nika se je ravno tlačila v jamo, ostali pa smo jo malo spodbujali. Izmerila je 40 metrov, nadaljevanje pa je preozko. Jama, v kateri sta bili prej z Darjo, pa se po 60 metrskem breznu konča z ledeno dvorano, kjer bodo nadaljevanje iskale prihodnje generacije, ko bo globalno segrevanje opravilo svoje.

Zadovoljni z izkupičkom (6 novih) smo se vrnili do avtov in bili ob osmih vsi doma. Garmin nam je povedal, da bo z nami še šel v jame. 

Za Matico zapisal Jure, foto: Jure

Vse fotografije si lahko ogledate na povezavi.