Platoniziranje se nadaljuje

kot rečeno smo v nedeljo ponovili Platonsko akcijo. Zaznamovalo jo je odpadanje članov. Od sprva 10-članske zasedbe, sta dva odpovedala (z opravičilom) še pred odhodom. Tako smo se v Gorjah zbrali Diba, Flis, Jure, Beki, Uroš, novopečeni pripravnik Klemen in jaz, iznenada pa se nam je pridružil še Garmin. Ekipa je kar tekmovala v neprespanosti: random pirčkanje ni imelo nobenih možnosti napram vlaku 3.30 iz Novega mesta, ali pa vožnji ob 5.00 iz Celja. Klemen je “usput” pobral še gajbo Trojanskih krofov (nismo se še odločili ali kot podkupnino ali odkupnino – ko sem dva dni prej v Planinski jami zagledala DZRJL čelado na glavi naključne nepoznane študentke biologije, sem pač morala nadomeščati gospodarja, očitno uspešno :)).

Po dozi krofov in kave je sledil reaktivni pogon po Trubarjevem grabnu. Pred vhodi pa precej komična debata. Garmin je nadvse šokirano vprašal: “zakaj ni noben povedal da je Trubar zasut?!”, Matic mu je odgovoril: “ker noben ni vprašal”. Izkazalo se je, da ima Garmin vso kovačijo v vhodni dvorani Trubarja. S seboj je nosil celotno opremo za tretjo (solo) ekipo in jo nato tudi odnesel v dolino. A s tem odpadanju še ni bilo konca. Flis se je izgubil že v prvih 30 metrih jame, čemur je sledila Bekijina ugotovitev, da danes ni njen dan. Ko je že kazalo, da sva z Maticem ostala sama s 5 fiksi, so le prispeli fantje brez Beki. Opremili in izmerili smo brezno, pred katerim smo obstali prejšnjič. Flis je pokuril 60-metrco in obstal sredi brezna, a je Matic po strokovnem opazovanju sklenil, da je videno dno res že raziskan pritočni meander, v katerem je bil kakšno leto nazaj in da nima smisla hodit po novi štrik (s seboj smo vlačili optimističnih 180 m vrvi). Tako smo ga razopremili in se odločili, da ga poskušamo prečiti in ob tektonski razpoki nadaljevati malce navzgor, nato pa horizontalno. Med opazovanjem Juretovih dajnotov (dinamični plezalni gib, modificiran za jamsko okolje) smo se naučili kaj je ČSSR, SSSR in SFRJ (samo za slednjo sem si zapomnila, da pomeni “sedam filozofira, radi jedan”, ker je lepo povzela stanje duha).

Na pol poti čez brezno je Jureta zamenjal Diba, Uroš in Klemen sta se odpravila proti površju, s Flisom pa sva globoko zatopljena nadzorovala. Klemen je vmes poskrbel za nekaj visokih pritiskov in malce jamskih odrgnin, a podrobnosti ostanejo za komisijo za varnost. Matic je priplezal na drugo stran brezna, se povzpel po zasuti zožitvi razpoke in preklel kamin, ki se je odprl nad njim. Enostavnega nadaljevanja naprej torej nismo našli. Malce smo se poigravali z mislijo na ponovitev projekta “climbing to sunlight”, a je Matic v vztrajnem pršcu hitro pokopal idejo in začel razopremljati. Pri tem smo doživeli vročo debato, ki se je sprva razvila v smer “molč baba, to so moška posla”, po treh obratih prešvicanega hrčka pa se je le izkazalo, da ima baba vendarle prav. Skica problematičnega razopremljanja sledi na ferajnu, živo me zanima, kako se bo debata nadaljevala in koliko hrčkov bo podleglo naporu. Pojedli smo še eno juhico (prvo je Flis skuhal do konsistence pire krompirja, posledično smo morali razredčiti višek elektrolitov), razopremili in odplavali ven. Če je bila jama ob vstopu skorajda suha, nas je za ven pral čudoviti pokljuški dež. Sem ter tja je Matic izginil v zgornje nivoje meandrov in poročal o novih nadaljevanjih, ki so potrebni pregleda. Dela smo si torej našli, še preden smo zapustili jamo. Na vhodu smo modro odvrgli še zadnje kose štrika, v dolino jih pač ne bomo nosili, če smo vsak teden na Pokljuki. Telefončki so spet delovali kot se zagre: Flis je ob izhodu poročal o turobni megli, Jure in Matic pa sta poskakovala v pričakovanju čarobnega večera. Pri avtih smo našli preostale člane ekipe. Klemen je bojda poletel proti izhodu, Uroš pa je bil tudi nadvse zadovoljen s svojo kondicijo. Beki se je naspala, kar prav tako šteje. Dan smo zaključili v Matičku. Jed dneva je bila kraška pica brez pršuta z rukolo.

Ker se dobra roba sama hvali, naj povem, da sem spregledala svoj 365-ti vstop v jamo. V nedeljo sem tako štela 373- tega. Hvala Teotu in njegovi terenski beležki, ki me je napotila k temu, da imam celoten seznam! Mogoče v naslednji GP pride kak članek na to temo, če mi slučajno zmanjka družbenokritičnih. No gremo nazaj na Pokljuko – še plani za prihodnost. Matic je postavil novi milestone: 10 km. Napadli jih bomo z dveh strani – s podaljševanjem Platona z nebrojem odcepov, ki navadno pripeljejo v že znane dele (upamo tudi na kak bonbonček neznanega), in pa s povezovanjem Evklida v sistem. Slednje imamo plan prepustiti svežim pripravnikom, ki še ne vejo kaj je safr.

Za Matico zapisala Špela