Plezanje v Konasnici

V petek, 12. februarja, zvečer sva se z Dibo odpravila v Trubarja. Aja in Flis sta pomagala gazit in nosit, novi deli bodo imenovani Flaja. Krpljali smo 3h. Cel čas je kljub drugačni napovedi kar obilno snežilo. Tako sva z Maticem okoli polnoči prišla do zaključka, da raje ne greva v jamo testirat, če bi imela v nedeljo še odprt izhod. Odkopali smo jamo za Kranjca (ki je včeraj malo pod jamo v snegu srečal do vratu zakopanega borderja, ni pa povedal, kaj je naredil z njim) in šli na Bled na pivo, v Rock bar, kjer so vrteli Mirana Rudana in slovenske priredbe balkanskih sentišev, DJ pa je zavrnil glasbeno željo, ki sva jo imeli z Ajo (Seka Aleksič je očitno pod nivojem za take glasbene sladokusce). Morava se pohvalit, da sva imeli v celem lokalu najbolj postavno spremstvo, kljub nadomestitvi v lokalu obveznih štiklov, miničev in mejkapa z gojzarji, termo gatami in blatom. In sva ga tudi uspešno branili pred napadi mnogih cougarjev:).

No, za nadomestek sva soboto izkoristila za obisk spodnjih delov Konasnice. Cesta je bila zasnežena, sneg pa se je na +5 stopinjah veselo talil. Spodnji deli jame so imeli tako množico slapov in tušev, pihalo je obupno. Med plazenjem po rovu z nekaj cm vode na tleh, sva se spraševala, koliko vode je potrebne, da nama razgoni lipo akkuje… S sabo sva vlačila ta veliko prasico polno štrika in Matic se je ob vsaki stopnji, za katero je mislil, da jo bo treba opremit pa je bil štrik že tam, bolj nasmihal. Na koncu je že padel sum, da nam kdo drug jamo dela! Glede na pomanjkljiv slog opremljanja pa sva zaključila, da je to vseeno zapuščina Starega in Anžeta.

Na delovišču sva najprej zlezla en mali kaminčič, ki se je zaprl z ožino. Prepih pod njim je bil grozovit, višje pa ga ni bilo, zato sva zaključila, da gre jama naprej drugje. Nato sva se lotila kamina v zadnji dvorani v teh delih. Zlezla sva 10 m, do vrha manjka dobre 4m. Vidi se meander, v obe smeri verjetno prehoden. Na drugi strani dvorane pa z vrha vidiš polico, ki se nadaljuje v večji prostor za ovinkom.

Odblatila sva se ven. Ko sva se z muko in težavo prekotalila do prve vlake, nama jo je nekdo že zgazil. Čisto svežim medvedjim stopinjam sva tako sledila dobršen del poti. Stopinje niso bile niti malo staljene, medved pa je bil namenjen v smeri proti jami. Vesela sva bila, da je bila sled zgolj ena…

Ob pol enih zjutraj sva v Dražgošah naročila pico in jo tudi dobila.

Špela Borko