Pokljuška zakopanka II. del

22. 4. 2018 je bila 2. akcija v Pokljuško zakopanko. Udeležili smo se je:

notranja ekipa: Diba, Flis, Škufi, Ester, Vid in Rok (letošnja tečajnika).
zunanja ekipa: /

Izkopali smo cca 20 do 120 veder. Bilo je sončno.

No, naj začnem na začetku. Nekaj tednov nazaj smo, ker smo zgrešili Romea, našli nov pokljuški dihalnik, na podih pod Viševnikom. Začeli smo z odkopavanjem šodra v dvoranici 10 metrov od vhoda. Ravno ko se je odprla mala luknjica, smo vse skupaj uspešno zasuli s kubikom šodra, ki se je zvalil po pobočju nad “nadaljevanjem”. Ta vikend sva šla zato z Maticom v nabavo in kupila macolo, majzl in vedro. Zanimirala sva ekipo in v nedeljo ob 10 zjutraj smo začofotali v pokljuško žlabudro (v vednost Članu, SSKJ je potrdil, da si besede nisem izmislila, mi je pa neznansko všeč).

Tečajnik Rok je že na prvem klancu zapečatil svojo usodo, ko je sledil Dibi tesno za petami. Naslednjič gotovo dobi večjo prasico. Do jame smo prišli hitro, čeravno ne vemo kako hitro. Hoja je bila enostavna, sijalo je sonce, le sem ter tja je kdo izginil v ruševju, ki se je skrivalo pod mokrim snegom. Prišli smo do jame, Maticu zaplenili otok kopnine, ki ga je osvojil, a ni postavil dovolj dobre obrambe in se sončili do nekaj pred 13-to. Nato pa smo se zakopali.

Z Ester sva prevzeli čelo in hitro smo odmetali prvih 20 veder šodra. Veriga za nama je dobro delovala, čeprav bi nam prav prišlo še eno vedro. Do deponije namreč vodi ozka strma stopnja, kar pomeni, da je popotovanje tja in nazaj vzelo več kot bi si želeli. Matic je odmetana vedra sproti prevajal v dvojiški sistem. Žal ga je to tako zmedlo (ali pa so ga zmedle globoke debate analiznih kemikov) da smo z menjavo čela popolnoma izgubili nit štetja. Glede na ure kopanja in velikost deponije, sklepamo, da smo bili nekje pri 100+ vedrih. Tečajnika sta komaj čakala na tretjega člana in ustregli smo jim kaj kmalu. A večino dela smo morali opraviti na roke, saj smo si izkopano ves čas vztrajno zasuvali s pobočnim materialom. Ure so minevale, misli pa so postajale vedno bolj izkrivljene. Po mnogo “Ester povleči ga”, “ne morem ga dvignit”, “glej da bo luknja čista ko ga not vtakneš” je dogajanje ušlo izpod nadzora in pustili ga bomo v jami in večnem spominu udeleženih.

Prepih je ves čas bil, vleklo je noter. Natančnega ponora vseh tistih miliDiBatistov nismo mogli določiti niti s kurjenjem robčkov (česar smo se itak lotili šele na koncu kopanja, da potrdimo, če smo kopali v pravo smer). Ob poševni steni se navzdol odpira slutnja 200 m brezna, a do njega nam pot ovira še nekaj sto veder. Lavorjev. Čebrov. Ajmrjev. Ni še konsenza kako klicati to nadvse potrebno orodje. Ven smo prišli v zadnjih sončnih žarkih. Rok in Diba sta skočila še na Viševnik, mi pa do Romea (ki je predihan, poraja se sum da smo ga prejšnjič preprosto zgrešili) in Trubarja (ki je veličastno zasut). Po mnogo zlomljenih palicah, mokrih ritih in smučarskih herojstvih smo dan zaključili v Matičku.

Prepih obeta in že načrtujemo, kako bo, ko pride v Pokljuški sistem. Inženir je začel načrtovati oporo podoru, a kaj kmalu smo ugotovili, da pet biologov, en kemik in softveraš pač ne bomo rešili gradbeniške zadrege in da potrebujemo okrepitve. Trenutno razmišljamo, kako na Pokljuko spraviti veterane, ki bi poskrbeli za ustrezno statiko tunela. Mogoče z žarom pred jamo? Ko se je Rok pritoževal nad bolečimi koleni in težkimi nogami je Flis trezno rekel: v petmetrski jami je bil pa že jamra. Bo videl kako bo, ko bo petstometrska. Upamo samo, da nas do tja vodi manj akcij, kot jih trenutno piše Radošca.

Špela

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi.