Nesreča Tomaža Planine v ozebniku Jalovca leta 1994

25. junija 1994 smo se iz Tamarja proti ozebniku Jalovca, nameravali smo se prek njega povzpeti na vrh, odpravili Tomaž Planina (vodja poti), Breda Jančar, Marko Vogrič in moja malenkost. Z avtom smo se pripeljali v Tamar, ga pustili pri koči in se nato že rahlo pozno (okoli 9h) odpravili proti ozebniku. Da smo pozni je bilo jasno, ko smo začeli hoditi po snežišču, moralo je biti blizu pol enajste ure, in je iz ozebnika začelo leteti kamenje. Po snegu smo hodili eden za drugim, za vsak primer v razmaku 10 do 15 metrov in bili pozorni na kamenje, ki se je valilo po snežišču. Nenadoma smo opazili večjo luskasto skalo, ki je skakala, se odbijala po snežišču proti nam. Najprej ni bilo videti, da bi nas ogrožala, ker se je zaradi svoje mase gibala bolj počasi. Marko je ocenil, da je bila težka okoli 100 kilogramov, meni se je zdela malo manjša, med drugim padajočim kamenjem pa je zelo izstopala po velikosti.

Tomaž je moral biti za hip nepozoren, kajti nenadoma je zavpil: “Fasal sem jo!” Dvignil je desno nogo, ki je zanihala v nenormalnem položaju, ne na kolenu, ampak pod njim, v sredini goleni. Marko, ki je bil Tomažu najbližji, je kasneje povedal, da ga je samo oplazila. Ne glede na to bi bila lahko ta skala s svojo energijo za Tomaža lahko usodna, če bi ga zadela kam drugam, npr. v trebuh. V nastali situaciji je bilo najbolj neugodno to, da se je še vedno krušilo manjše kamenje in drselo po snežišču. Tomaža smo položili na vetrovko, imobilizirali poškodovano nogo ob zdravo in s prusikom okoli ramen sva ga z Maretom spuščala po snežišču navzdol, približno 50 višinskih metrov. Ko smo prišli do konca snežišča smo našli veliko previsno skalo, ki je bila poraščena z ruševjem. Tomažu smo v zavetju, kjer ni bilo nevarnosti padajočega kamenja, uredili kolikor se je dalo udobno in varno ležišče, Breda pa je odšla v dolino po pomoč – mobitelov takrat še ni bilo. Ko se je vrnila, je povedala, da bomo morali čakati še več ur, ker je helikopter na poti v Mursko Soboto, kamor je peljal predsednika države. V trenutni situaciji je bil na razpolago le ta (policijski) helikopter.

Po več urah čakanju, Tomaž je imel že kar močne bolečine, je priletel helikopter z zdravnikom Iztokom Tomazinom, ki se je z višine okoli 15 metrov spustil z jeklenico in nosili do nas. Dr. Tomazin je bil eden glavnih letalskih reševalcev v tistem času, tudi magistriral in nemara tudi doktoriral je iz tega dela. Sicer je bil splošni zdravnik na Jesenicah in sva se poznala od tam – večkrat sem po nekaj mesecev delal v bolnici Jesenice. Helikopter je Tomaža odpeljal, a žal ne na Jesenice, kot smo pričakovali, ampak le do koče v Tamarju. Ko smo prišli do koče, je tam čakal rešilni avto, in reševalca sta, ne sicer takoj, odpeljala Tomaža na Jesenice – potem ko sta do konca v miru pojedla golaž. Tam je bil Tomaž urgentno operiran, zaradi narave poškodbe, prizadetosti mehkih tkiv in otekline, je dobil zunanji fiksater, ki je omogočil stabilizacijo zloma v dobrem položaju, sama mehka tkiva pa od posega niso bila še dodatno prizadeta.

Po približno dveh tednih hospitalizacije, ali morda še prej, ko se je stanje delno umirilo, je bil Tomaž premeščen na travmatološko kliniko v Ljubljani. Na srečo je zdravljenje potekalo dokaj dobro, brez vnetja in zlom se je v osmih tednih zarastel. V nasprotju s pričakovanji – bal sem se psihičnih komplikacij, Tomaž je bil velik ljubitelj dobre kapljice – je bil vedno dobre volje in je šarmiral vse žensko osebje, od sester do fizioterapevtk. Nato je imel fizikalno terapijo in še nekaj mesecev po tem je hodil z berglami. Kazati se je začela pa neljuba komplikacija – kontrakture prstov na poškodovani nogi, ali bolj preprosto povedano skrčevanje kit in mišic. Prsti so se začeli kriviti proti stopalu in pojavljati so se začeli najprej žulji, nato pa prave preležanine, odprte rane na vrških prstov. Tomaža je čakalo več operacij, od sproščanja kit do amputacije končnih členkov, da je zopet lahko normalno hodil – na poti do novih zmag. Ukrepali smo po potrebi, kot so se pač pojavljale težave, prek več let Tomaževega zelo športnega življenja. Vse skupaj je sicer Tomažu pustilo trajne težave, ki jih je pa zelo dobrodušno prenašal.

Nesreča je Tomažu precej spremenila življenje, po približno letu dni bolniške odsotnosti se je odločil, da ne bo nadaljeval svoje poklicne poti, ampak da se bo upokojil. in šaljivo dodal, da se je preveč navadil na tak način življenja, kot ga je imel v zadnjem letu, in da ga ne želi spreminjati.

Anton Praprotnik – Toto po posvetu z Markom Vogričem – Maretom, januarja 2021.