Ivan Gams
JAMOSLOVEC VILJEM PUTICK
Ob stoletnici njegovega rojstva
Objavljeno v reviji Proteus, 1956/57, XIX, 4/5, 121 – 123.
Večina literature o našem Krasu iz dobe, ko je zaslovel po svetu kot klasična kraška tla, je pisana v nemškem jeziku. Pri študiju zgodovine raziskovanja krasa (glej n.pr. Romana Savnika razpravo »Razvoj domače speleologije in nekatere njene aktualne naloge« Poročila I, Inštituta za raziskovanje krasa SAZU) pa je vedno bolj očiten velik delež, ki so ga imeli pri pionirskem delu tudi naši domačini in razni raziskovalci nenemške narodnosti, ki jih je privedla avstro-ogrska upravna služba na naša tla. Nemško so pisali, ker slovenskih znanstvenih revij takrat še ni bilo.
Med njimi je bil tudi Viljem Putick. Rojen je bil 7. julija 1856 v Popuvkah pri Brnu na Moravskem, torej pred dobrimi sto leti. Po študiju na Češkem in na Dunaju je vstopil v državno službo in ta ga je l. 1885, ko je bil prestavljen z Dunaja v Gorico, pripeljala med Slovence. Po krajši gozdarsko – tehnični službi v Beljaku se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer je bil v ugledni službi tudi po razsulu Avstroogrske in kjer je umrl l. 1929.
Puticka je privedla služba na naša kraška tla v dobi, ko so se po razrušenju fevdalnih agrarnih odnosov v l. 1848 v porajajoči se kapitalistični dobi pričele številne gradnje železnic, cest, vodovodov in ko so se lotili v dobi pospešene intenzifikacije kmetijstva raznih melioracij plodne zemlje. Vse te gradnje (značilni za tedanjo dobo so predlogi nekaterih projektov, da naj bi gradili “južno železnico« skozi Planinsko jamo!) in pa naglo se razvijajoči tujski promet so zahtevale raziskave vodnih, zvez, podzemeljskih prostorov, meritve poplavi itd. Pobude za te raziskave so izhajale predvsem z Dunaja, kjer so l. 1879 ustanovili Verein für Höhlenkunde (Društvo za jamoslovje) in takoj nato Kraški komite, katerega član je bil tudi V. Putick. Terensko raziskovanje pa je bilo na ramenih raziskovalcev, ki so bivali na naših tleh. Vodilna osebnost med njimi ob koncu preteklega in v začetku tega stoletja je bil V. Putick.
Na priporočilo Kraškega komiteja mu je Kmetijsko ministrstvo poverilo raziskovanje našega krasa z namenom, da napravi načrt, kako bi odpravili poplave na notranjskih kraških poljih. Podobnih načrtov je bilo že več, bili pa so narejeni brez poznavanja podzemeljskih vodnih zvez in podrobno raziskanih in izmerjenih jamskih prostorov. Če je hotel Putick napraviti stvarnejši predlog, se je moral lotiti hidrografskega in jamskega raziskovanja med Postojno, Loškim, Cerkniškim, Planinskim, Logaškim poljem in Ljubljanskim barjem. Za tako raziskovanje je bil inženir Putick dovolj usposobljen, saj je študiral poleg gozdarstva tudi geodezijo in geologijo ter je bil po postavi pravi orjak (v višino je meril 205 cm). Dotlej so na Notranjskem raziskovali in opisovali predvsem velike vodoravne, vode jame. Predvsem z njimi se ukvarja tudi znamenito Schmidlovo delo (“Jame in brezna Postojne, Predjame, Planine in Loža«), ki je sredi preteklega stoletja proslavilo naše jame po vsem svetu. Putick pa se pri iskanju podzemeljske Ljubljanice posebno med Planinskim poljem in Vrhniko, ni ustrašil tudi globokih navpičnih prostorov. Med drugim je raziskal tudi 225 m globoko Gradišnico pri Logatcu, ki so jo imeli dolgo dobo za eno najglobljih brezen na svetu, poleg 329 m globoke Labodnice, raziskane pri iskanju vode za tržaški vodovod. Danes, ko se spuščajo že 1135 m globoko pod površje, se nam zdi 225 m brezna malenkost. Za tedanji čas in razvoj jamskega orodja pa je bil to izreden podvig, ki je vzbudil pozornost tudi preko meja.
Večjo vrednost kot pa predloženi načrt o odvajajo poplavnih voda z Loškega, Cerkniškega in PIaninskega polja, ki kot vsi kasnejši ni bil nikoli uresničen, imajo Putickove speleološke ugotovitve. Med drugim je prvi dokazal, da spadajo vsa omenjena polja v porečje ene reke, Ljubljanice, katere tok je skušal ugotoviti po breznih, koliševkah tudi v kraškem podzemlju. Na teh ugotovitvah pa slone ne samo moderni načrti o melioraciji poIja, ampak tudi načrti za hidrocentralo, ki bi izkoriščala vodno silo Ljubljanice.
Nemogoče je tukaj navajati vso Putickovo raziskovalno delo. Zajelo ni le Notranjski kras, ampak tudi DoIenjsko, Istro in sosedstvo. L. 1894 je v jami Lurloch severno od Graza nenadoma narasla voda zaprla jamski vhod in onemogočila povratek sedmim jamarjem, ki so se mudili na ekskurziji. Ko so pet dni zaman čakali na upad vode in ko so izpodleteli drugi poizkusi, so vojaške in civilne oblasti poklicale za vodjo reševanja V. Puticka. Ta je dal zgraditi na potoku pred jamo jez in ko so še prebili eno vmesno steno s tunelom, so rešili vseh sedem izstradanih jamarjev po sedmih dnevih neprostovoljnega bivanja pod zemljo. S Putickovim imenom so povezane številne melioracije kraških polj, kanali (npr. odvod poplavne vode v Tentero na Ribniškem polju), mreže na navpičnih požiralnikih in pred vodoravnimi vodnimi jamami itd. in to pri nas kot tudi v Istri, kjer je Putick med drugim izdelal načrt za osušitev Čepićkega jezera. Na našem krasu se nekateri starejši kmetje še danes spominjajo “velikega žolnirja«. Zasluge si je pridobil tudi kot gozdar, ko je v ugledni službi negoval in čuval kraške gozdove in napravil številne ceste.
Glavna vrednost Putickovega dela pa ostaja v speIeologiji. Putick je bil veren raziskovalec in opisovalec prirode. Sam pravi v Izvestijah dunajskega geografskega društva (l. 1890, str. 517): »Zato bi želel, kot številni drugi pred mano in za mano, da bi imeli veliki iznajditeljski duhovi dovolj prilike, časa in pripravljenosti, da bi prirodo dobro študirali in jo zasledovali do njenih kotičkov, preden bi se podali v spekulacijske in s hipotezami poživljene koncepte, in preden bi iztuhtali teoretično prepričljive vzroke, s katerimi bi skušali pojasniti še bolj tajinstvene prirodne pojave«. Ta načela so tipična za Putickovo delo. V člankih, ki jih je objavljal največ na Dunaju in v Ljubljanskih časopisih, je zato več stvarnih opisov poedinih kraških pojavov kot pa diskusije o kraških teorijah, ki so se takrat pričele javljati v znanstvenih revijah in knjigah. S tem pa še ni rečeno, da njegovo delo ni važno za razvoj znanstvene misli. Z najdbo nekaterih sklenjenih podzemeljskih kraških tokov je mnogo pripomogel, da se malo kasneje pojavljena Grundova teorija o kraški podtalnici, ki bi se naj razprostirala v kraškem podzemlju na velike razdalje, ni mogla uveljaviti.
Vrednost Putickovega dela so pripoznali in ovrednotili tudi svetovno znani kraški. morfologi, med njimi tudi E.A. Martel in J. Cvijić, ki je med drugim pisaI Puticku tudi naslednje: »Opazovanja in poskuse, katere ste napravili na krasu, so takega značaja, da jih ne moremo zadosti oceniti.« Stoletnice njegovega rojstva se je spomnil tudi znani biospeleolog dr. K. Absolon, ki je ob tej priliki napisal topel članek v »Lidova demokracije«, Brno, 31. VII. 1956). Prav je, da se ga spomni tudi naša dežela, ki ji je posvetil vse svoje delo in ki mu je postala druga domovina.