Rombonske jame, nova odkritja v Breznu Hudi Vršič
Med vikendom od 18. do 20. julija je na drugi strani Krnice potekala še ena kaninska, v brezno Hudi Vršič. Z Mrškom smo se že pred korono menili za akcijo in končno so se zvezde poklopile: na juriš na jurja smo se podali Mršek, Jure in jaz. V petek smo šli spat na B postajo in v soboto nam je Diba, ki je šel trenirat koleno po površju, že ob pol 7h skuhal kofe in nas nagnal iz spalk. Tako smo že ob pol 8 zagrizli v hrib in bili ob zloglasni deseti jutranji že pred vhodom v jamo?! Ker se pred poldnevom ne spodobi jamariti, smo malico raztegnili in oblikovali visokoleteče plane: kolektor do Čehov ali pa vsaj 500 m novih rovov.
Opoldne smo se le postrgali v jamo. S preopremljanjem 100-metrce vred smo do bivaka v Potresni dvorani (-800) rabili 4 ure. Tam je padla župca, potem pa naj bi do bivaka Novi val (-1000, 3 dni ježe po Kanjonu Rombonke, tik pred povezavo v Črnelca) izmerili še en odcep. Še preden se spustimo do Kanjona, je jama namreč pravi sir. Izmerili smo že raziskan fantastičen lečast fosilni rov (dve 30 m vizuri!) in enega od pritokov Rombonke. Pri tem smo opazili še en stranski rovček, do katerega je vodila nekajmetrska stopnja. Mršk je komentiral, da bi še stara mama z leseno nogo to zlezla in že je stal vrh, na videz nesplezljive, stopnje. Par metrov meandra in padli smo v veliko dvorano. Spet pritok, ki je vodil v ozek meander, smer Kolektor. Bolj zanimiv pa je prostor na drugi strani brezna, veliki premeri in obeti vodoravnih nadaljevanj stran od Kanjona … Po 223 namerjenih metrih smo bili ob 21h končno na vstopu v Kanjon. Pot po njem je prava jamarsko-plezalska poslastica. Rombonka je divje bučala (bila je visoka voda), plezarija gor, dol, obvoz po suhem obvozu mimo sifona, štriki čez slapove, nekje visoko nad kanjonom pa nešteti odcepi v fosilce. Ubrali smo ubitačen tempo in po 14 urah dela, ob 22.30, dosegli bivak Novi val. Popadali smo v spalke in naslednji dan le stežka vstali.
Ob pol 12 smo le zagrizli v blato Galerije stare Rombonke, kjer smo imeli namen nadaljevati raziskave v enem od “odtokov”. Malce smo se lovili, saj Mršk še ni bil v temu odtoku, in v ozkem zakarfiolanem meandru dodobra prekleli jamo. Nakar nas je črevo le izpljunilo v malce širši fosilni rov. Pod nami se je odprlo brezno s potočkom, a smo ga raje prečili in nadaljevali po suhem rovu. Kaj kmalu nam je zmanjkalo tal pod nogami: ogromen prelom je presekal rov. Po 35 m brezna smo pristali v dvorani z vsaj tremi pritoki, ki so se združevali v strugo, le ta pa je vodila v lečast rov. Voda je bila mestoma pregloboka, zato smo bolj ali manj spretno plezali nad njo, vse do sifona. Preverili smo freatični rovček tik pred sifonom – nič. Na poti nazaj smo imeli znano debato: kaj s štrikom? Razopremiti ali pustiti, da se bo lezlo kamine?
Nikakor se nismo mogli zediniti, zato smo raje našli še en odcep v steni meandra, na vrhu blatnega pobočja. Ostalo nam je ravno 4 m vrvi. Mršek je spet zlezel blato na dobro voljo, namontiral prečko, zarili smo se v rovčič in čez 2 m vstali v temo. Še ena dvorana, z neštetimi odcepi, od prejšnje pa jo po meritvah sodeč loči le tanek pretin. Par metrov nižje pa spet voda, ki očitno teče v spirali (majkemi, meritve ne lažejo). Veseli smo se obrnili in lotili problema spusta. S par pritrdišči na koncu vozla nam je vsem uspelo sestopiti, brez da bi se zvrnili v vodo. Po 8h urah smo na Novi val prinesli še 222 novih metrov. Kar je najpomembneje, počasi a vztrajno se po prečnih prelomčičih usmerjajo proti zahodu, kjer so Čehi …
Ostanki zajtrka, popis opreme in že smo zakorakali v Kanjon, zgornjemu bivaku naproti. Pozna ura je narekovala hitre premike in švicajoč litre jamskega švica smo v Potresno dvorano prišli po dobrih dveh urah. Jure se je že dobro ponavljal, že dva dni je namreč vzdihoval nad lepotami kanjona, fosilcev, tektonskih zrcal in vsega kar ponuja Hudi Vršič. Sem ga spomninjala, da je P4 “the” jama, potihem pa sem se strinjala z njim :). Po obilni večerji smo popadali v spalke in zjutraj stiskali dremeže, dokler jih ni zmanjkalo. Tako smo šele ob 10h začeli z izstopom. V lahnem drncu smo vztrajali vse do avta, ki smo ga dosegli ob 18h. Na parkirišču pa dva modela srednjih let stiskata selfije pred prvim skalovjem in iščeta signal za fb … Dober uvod v Bovški kaos, kjer zaradi gneče nismo dobili pice, našli smo jo šele v Krajnski gori.
V treh dneh “ornk” jamarije smo namerili 445 novih metrov in odprli več vprašajev kot zaprli. Jama jih na pladnju ponuja še vsaj 10x toliko. Danes se počutim, kot da bi me povozil vlak, ampak tako jebačke akcije v tako jebačko jamo že nekaj časa nisem doživela. Z Juretom sva definitivno “prpravlena” da poženemo P4!
Z odkritji, ki jih je zgoraj opisala Špela se je skupna dolžina Rombonskih jam povečala na 20.353 m, globina pa je ostala pri 1.393 m. Rombonske jame sestavlja mreža petih med seboj povezanih jam:
Črnelsko brezno, kat. št. 6040, 2.080 m n.m., dolžina 7.167 m, globina 1.247 m,
Brezno Hudi Vršič, kat. št. 6050, 2.226 m n.m., dolž. 6.896 m, globina 1.026 m,
J4 – kat. št. 6052, 1.920 m n. m., dolžina 2.640 m, globina 520 m,
Korova – kat. št. 2643, 1.920 m n.m., dolžina 2.550 m, globina 660 m in
Gulliver – kat. št. 8124, 1.780 m n.m., dolžina 1.100 m, globina 586 m.
Poročilo Špele Borko na e-listi DZRJL (21. 7. 2020) je s pomočjo Jureta Bevca pri podatkih na koncu prispevka dopolnil in objavil Primož Jakopin.