Romeo 1. 12. 2018
1. 12. 2018 smo Garmin, Lojze in Jure odšli v Romea. Šele na podih tik pred vhodom smo resno zagazili v svež sneg in obžalovali neuporabo gamaš. V jamo smo se podali okrog dvanajstih. Na poti dol sem si malo ogledoval okolico in našel nekaj potencialnih oken, ki bodo počakala na boljše priložnosti. Do -200 smo bili kar hitri, potem pa sva z Garminom začela usposabljati merilce. Po nekaj neuspešnih poskusih prižiganja dlančnika sem ga vzel iz ohišja in ugotovil, da smo brez baterije. Še dobro, da je Garmin pred jamo rekel, da sploh ne bo gledal, če imamo delujočo merilno opremo, sicer bi bil že ob vhodu v jamo slabe volje. Ker smo imeli v jami kar tri pametne telefone, smo skušali te povezati z Distom.
Po nekaj deset minutah je Lojze obupal in šel naprej v meander, z Garminom pa sva po precej matranja končno uspela usposobiti povezave in aplikacije do te mere, da sva lahko začela meriti. Pri izhodu iz kakih 15m dolgega meandra naju je presenetil Lojze, ki se je oklepal stebrička in vrtal pritrdišče. Odločil se je namreč, da bo kar sam splezal kaminček, mimo katerega sta prejšnjič odbrzela z Matijem. Po nekaj nerazumljenih vprašanjih tipa »kako dolg je meaner« in »koliko štrikov je do konca« sva se Garmin in jaz odpravila naprej merit, Lojzeta pa sva pustila v varnem objemu vodice, ki mu je tekla za vrat. Čez nekaj časa se nama je pridružil – kamin, ki ga je plezal, se zapre – in tako smo lahko nadaljevali z opremljanjem.
Meander se prevesi v kratke stopnje, sledi blatna ožina, ki poskrbi, da iz jame prideš nagravžno umazan, potem pa brezno. Med čakanjem na opremljevalca, ki je spuščal izredno raznolike živalske zvoke in obenem preklinjal kot star mornar, sva ostala dva preganjala mraz z vedno izrazitejšim tresenjem. Garmin se je na neki točki (ki je bila že nekaj časa ista točka) odločil, da ima jame in mraza dovolj, časa pa ne, in se je odpravil proti izhodu. Lojze je kmalu zatem uspel opremiti in podal sem se za njim v brezno. Še zdaj mi ni čisto jasno, kako je uspel zavrtati eno od pritrdišč, ki je v stropu, precej daleč od česarkoli, kar bi lahko človek prijel. Ampak ni vsak človek Blatnik in očitno je Lojzetu nekako uspelo. Menda je uporabil žimar namesto krempeljca? Ustavil se je na polici, ki vodi v nadaljevanje brezna. Tam mu je zmanjkalo vrvi, lahko je le nabral nekaj kamnov v prasico, se spustil v novo brezno in jih veselo metal not. Potem sva šla ven.
Garmina sva dohitela na izhodu, pot navzdol je bila čudovita in po kebabu na Bledu smo se prav zadovoljni vrnili v Ljubljano. Jure