Romeo julija
Matičarji ne spimo, čeprav zanemarjamo fejsbuk. Vikend je bil nadvse ploden, šest novo izmerjenih jam na Pokljuki.
V soboto sva se Beki in Špela podale pod vrh Viševnika, izmerit Viševniška dimnika. V prvem je močno vleklo notri, drugi pa se ni ravno obnašal kot bi bilo pričakovati, je pa res, da se je vreme spreminjalo. Po meritvenem delu je sledil bolj zabaven del akcije – iskanje velikega dihalnika na podih pod Viševnikom, nekje med Trubarjevim dahom in Sizifovo skalo, ki ga je Beki našla pozimi. Plavanje po rušju julija je slaba ideja. Cvetni prah je prekril najina oblačila, pljuča in fotič. A kaj kmalu sva se prebili v ožje območje koordinat, kjer naju je pričakal lep prelom, poln škrapelj in lukenj. Zelo blizu točke smo imeli na društvenem gpsu že označen nek dihalnik. Natanko na točki se je bohotila ogromna škraplja, 10 m globoka, a s snegom na dnu. Ogromen dihalnik pa ne bi smel imeti snega… Začeli sva iskanje igle v kopici sena. Odločili sva se, naj bo jama Romeo. Pozimi ogromen dihalnik, poleti pa pičkin dim, pa še dobro se sliši, da sva dve bejbe delale Romeota julija. Sama sem že malo obupala, Beki pa je vztrajno prečesavala okolico in kmalu radostno zavpila.
Našla je luknjo pod manjšo steno, ki se prav nič ni skrivala pred svetom. Kamen pa je padal in padal. Ugotovili sva, da 30 m vrvi ne bo dovolj, a vseeno sva morali videti, kaj se skriva nižje. Malo sem bila skeptična okoli dimenzij, a Beki je zamahnila z roko in mrzlično začela iskati vrtalko. Plan je bil, da se stlačim v jamo, opremim naslednje pritrdišče, Beki pa začne z meritvami. A ko sem spravila rit v luknjo, sva spoznali, da dimenzije niso ravno radodarne. Uspela sem se prebiti čez prvo ožino, a pol metra nižje se je skrivala nova zožitev. Vmes se mi je v zgornjo ožino zataknila čelada in Beki mi je priskočila na pomoč. Nekako sem se zguzila v ožino in pod mano se je odprla jama.
Polička 3 m nižje je padla v brezno, ki je zavijalo pod sebe. Profil je bil T oblike, s tremi pritoki v glavno brezno. Stene brezna so zgolj prvih nekaj metrov močno razpadle, nižje so kompaktne in popolnoma izprane. Brezno ima premer tja do 5 m. Naredila sem pritrdišče in se spustila do konca v zraku viseče vrvi. Poskusila sem se malo skriti, ko je Beki začela s peštanjem. Vzdihi obupa so odmevali po breznu in čez nekaj minut je zakričala, da je lastna jama ne spusti vase, preklela Romea in svoje oprsje, ki je trmasto vztrajalo zataknjeno v ožini in mi rekla naj sama izmerim jamo. Do tja, kjer sem slutila dno, je bilo še slabih 20 m. S slabo lučjo nisem videla nadaljevanja in zgolj sanjamo o tem, da tako velik dihalnik pač ne more nastati zaradi enega šahta. Namerila sem 40 m globine. Ko sem se brez čelade podala v ožino, je šlo lažje. Beki pa je bila nadvse besna in se je ožine lotila z vso silo majzla in macole. Šla sem na sprehod, pomalicala, fotkala vse oblake in škraplje, ona pa je še vedno tolkla po ožini. Uspelo ji je razširiti zgornji del, a spodnjega ni mogla doseči. Ponovno je poskusila a priznala poraz in obljubila Romeu, da bo naslednjič že videl. Oblaki so bili vedno gostejši, ura pozna in podali sva se po velikem prelomu proti dolini.
In prišli nad stene. In nad nove stene. In nove. Res si nisva želeli plavati čez rušje, a po eni uri blodenja sva spoznali, da drugače ne gre. Prebila sem se čez goščavo v smeri, kjer bi moral biti Trubar in tam je bil. Le 10 min od Romea. Ravno ko sva zagledali vhod, sta iz njega prikolovratila Armin in Garmin, ki sta plezala kamin nekje na -200.
Naslednji dan smo šli na Tosc, iskat še eno izgubljeno jamo. Nismo je našli, je pa Garmin izmeril tri čurke na Toscu.
Avtorica prispevka in fotografij: Špela Borko