Romeo naprej proti Trubarju, ta pa sam vase

Sledi malce zapoznelo poročilo od akcij predprejšnji vikend, ko je bil še fuzbal. Naši člani so žrtvovali žretje kokic pred televizorjem in se podali v pokljuške temine. Imeli smo kar tri ekipe v dveh jamah.

Uroš, Vid in Lojze so bili v soboto v Romeu, kjer so ugotovili, da se jama nadaljuje. Opremili so brezno za meandrom, kjer sva se zadnjič ustavila s Špelo, metali svedre v brezna in se nasploh imeli fino. Romeo je tako po njihovih pričevanjih globok vsaj 180 metrov.

Druga ekipa v zasedbi Nika, Špela, Diba in Jure je šla že v petek zvečer v Trubarja. Nika, letošnja tečajnica, je po prihodu na bivak trdila, da ni jama nič kaj posebej težka. Po krajšem spancu smo se ob pol enih odpravili proti površju. A ne po običajni poti, šli smo dokončat plezarijo, ki se je nekaj let nazaj ustavila 30m pod vhodnimi deli. Z Dibo sva šla naprej, punce pa za nama. Ob treh smo bili zmenjeni z Garminom (tretja ekipa), ki je šel v jamo z druge strani, da bi poskusili navezati vsaj avdio, če že ne fizični, kontakt. Po kaki uri plezanja sva zaslišala udarce kladiva in se začela dreti: našli smo se! Od povezave z vhodnimi deli nas loči še nekaj metrov šodra. Odločitev je bila sprejeta: do teh delov nikoli več ne dostopamo od spodaj.

Ko sva z Maticem pospravljala opremo, sta za nama prišli še dekleti. Nika je med vzponom spremenila mnenje o jami in si je želela, da bi lahko odšla v dolino kar z Garminom. Pa smo jo morali razočarati. Čakal nas je hiter spust nazaj do bivaka, spanec in izhod iz jame v nedeljo. Ven smo prišli ravno dovolj pozno, da nas je ujel dež in da sem zamudil fuzbal.

Niki gredo vse čestitke za vztrajnost, in ker je v samo parih mesecih po šoli v dveh dneh prežimarila jurja.

Za Matico zapisala Lojze in Špela, strnil Jure.

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi: klik.