Tri mokra srca

V soboto smo bili v Treh srcih: Garmin, Aja, Diba in jaz. Ob nemogoči 7 uri smo se prvi že odpravili od doma, samo zato, da smo malo lutali po Snežniku. Ker si seveda nihče ni pogledal poti, po kateri pa ja vsaj enkrat letno vozimo. Ob 10 smo se le začeli spravljati v pajace, kar je pospešil mrzel veter in temperatura le malo nad ničlo.

Plan je bil, da greva z Dibo na dno širit z dvema akkujema, Aja in Krajnc pa preopremita del Supernove in nama nato prineseta še dva. Vmes naj bi iskali slavnega prvega slovenskega higropetričarja. Ker se nisem razumela okoli katerega odmikača od dveh se je nahajal, smo ga tako iskali kar čez cel spodnji del jame. Deli od 450 naprej so bili kar namočeni, a pravi šok je sledil na dnu – zbrisala sem že tri (pre)grde opise, pa kar ne najdem sprejemljivih besed za to sranje. Do 10 cm plasti mokrega blata, luža nad katero se plaziš tik pred deloviščem in temna skala so vzbujale občutke, ki jih dobiš ob gledanju fotografij strelskih jarkov. Dopolnjene z oglušujočim grmenjem tretjega člana (akustika rovov je fascinantna, baje so stene vibrirale kar nekaj stopenj nad deloviščem). Vzdušje po tretjem puzanju sem ter tja je postalo klavrno. Dokler ni pridrncala Aja, vsa vesela in polna zanosa, kako kar zdrkneš po blatnih meandrih, prav nič se ti ni treba truditi. Vprašala sem jo, če ima željo biti prva v novem delu jame. Pogledala sem namreč v meander in se odločila, da je preozek za mojo voljo. Njeno navdušeno guzenje je bilo veselje opazovati, čeprav je poročala, da jama ne spremeni značaja, do koder ji seže pogled.

Garmin se je medtem odločil, da je brez kondicije, da mora še porezati stare štrike in pojesti sendvič pod in nad Supernovo (150 m šaht), zato morata z Ajo ven. Dala sva jima kupec robe, ki sva jo lahko pogrešila, vključno z macolo, saj sva ugotovila, da gre nabijanje s skalo po skali ravno tako dobro, skala je namreč izjemno luskovita. Znebila sva se še ovinka tik pred deloviščem in sklenila, da je čas za umik. Kljub temu, da sta bojda celo pot govorila, sva ju ujela šele na vrhu Supernove. Ne vem ali to pomeni, da sem jaz počasna, ali da je Garmin hitrejši kot si misli :). Aji pa tako ne pride do živega nobena jama. (Matica ne smem hvaliti, ker se dobra roba sama hvali ;).)

Ven smo prilezli ob pol 11 zvečer. Sledilo je izgubljanje do avta in plašenje medvedov.

Verjetno bom preklicala svoj stavek ob izhodu: “nikoli več ne grem v to jamo”. Matic me je že skoraj prepričal, da kolikor grda je, še vedno je naša, edina tako globoka in tako pihajoča v tem koncu Slovenije (prepih je tudi mene fasciniral). Pa tudi roko na srce, po eni uri guzenja čez 50 višinskih metrov, jih naslednjih 550 narediš v dveh urah. Kar se delov do ožin tiče res najlažja jama kar jih imamo. Samo še pipo moramo zapreti.

Za Matico zapisala Špela

Fotografije si lahko ogledate na povezavi.