Trubar – prvi fiks

Prejšnji vikend smo zopet Trubarili. To pot končno za več dni. V petek sva z Juretom počakala Matica, da je očaral vse metalce in ga potem zvlekla s koncerta, direktno v divje in temne pokljuške gozdove. Šli smo namreč že v petek, zato, da bomo v soboto zgodaj vstali.

No, okrog pol 10 se nam je le uspelo spraviti s parkirišča. Ob pol 12 smo končno vstopili v jamo. Plan: Matic in Jure gresta v Final destination (-550), splezat prečko do pred kratkim odkritega ventilatorja. Jaz pa bi nadvse počasi napredovala proti dnu in pri tem prefiltrirala čimveč Trubarščice, za znanost in Člana. Ni mi uspelo dovolj počasi filtrirati in ko sem prišla do bivaka, smo se ravno še srečali. Onadva direktno na delo, jaz pa sem skočila na bivak na kosilo. Tam sem ugotovila, da so nam dvokrilci (tisti nadležni ogromni kvazijamski komarji) zasedli šotor. Prvič od postavitve 3 leta nazaj sem šotor izpraznila, ga očistila trupel in starih zobnih nitk in na novo postlala. Po kosilu sem se zelooo počasi prefiltrirala do Final destinationa, ogromne dvorane, s še ogromnejšim kaminom. Že od daleč sem slišala bobnenje padajočega kamenja: fanta sta si utirala pot preko brezna, cca 70 m nad tlemi. Obrnila sem vsak kamen, v lovu na hrošča, ki mi je nazadnje pobegnil, a brez uspeha. Ko sta se menjavala na delovnem mestu, sem skočila do njiju po novice. Obseg brezna je zajetnejši kot smo pričakovali, za voglom se skrivajo metri in metri navpične stene, ki jo bo potrebno prečiti. Jure je zamenjal Matica pri postavljanju prečke. V razpadajočo skalo 70 m nad tlemi je zavrtal svoj prvi fiks. Baje je kar užival, dokler se ni zaštrikal v kopico lojtrc, gurten in vrvi. Matic mu je med varovanjem dajal podrobna navodila. Baje tako uspešno, da mu je uspelo razopremiti pritrdišče na katerem je visel. Pametnejši odneha bi rekli, Jure pa je tako spoznal lepote padanja na statik. Da v jami skala ni to kar je v plezališču, se je pokazalo, ko mu je v roki ostala najlepša šalca.

Jaz sem kmalu zmrznila in se odpravila na dno dna, kjer v šodr izgine vsa voda. Nekaj časa sem kopala, tako uspešno, da sem ob nekem manevru zasula celo izkopanino. Potem sem šla na bivak na lepotilni spanec, čakajoč ekipo, da imamo skupno večerjo. Ker sem bila brez ure, se mi ni sanjalo, ali je minila ena ura ali pet. Postajala sem zaskrbljena, a hkrati sem si govorila, da verjetno čas počasneje teče če si sam. Ko sem ravno oblikovala strategijo reševanja dveh zavozlancev iz kamina, sem ju zaslišala. Izkazalo se je, da me občutek ni varal – bilo je že čez polnoč, več kot dve uri po dogovorjenem času. 14-urni delovnik ni slab za novopečenega jamarja, še posebej ker je moral vse fikse zabiti z levo. Ob spodobnih 10.30 smo vstali, pojedli običajno dozo soli (instant pašta z dodanimi sirčki) in se odfiltrirali proti površju, kot se po novem reče premikanju skozi meandre. Jure je nekje na polovici ugotovil, da nima kondicije – da ga pečejo predvsem vitka plezalska stegenca. Z Maticom sva ga modro dala v sredino, tako da je bil preganjan z vseh strani in se je hočeš nočeš potrudil. Pozabila sva edino, da novi obiskovalci Trubarja niso navajeni priti ven brez kapljice vode. Ko sva ugotovila, da vleče jezik dve brezni za sabo, sva mu pokazala vsak minimalni potoček. Tako je oblizal polovico jame do izhoda, kjer so nas čakala 3 srca. Ven smo prišli še po soncu. Uspešna akcija!

PS: Juretu sem posodila svojega starega pajaca, ki je očitno Maticu blazno sexi. Doma je namreč ugotovil, da je na vseh fotkah samo Jure. Zajebancija okoli tečajnic, ki pecajo tipe je postala resna – očitno mi ga bo splel tečajnik! No, če to pomeni več akcij in novih metrov – vse za ferajn:).

Lp, Špela

Fotografije si lahko ogledate na povezavi.