Trubarjev teden

Trubarjevemu tednu na čast smo organizirali tri akcije v roku 5 dneh.

V sredo 4.6.2014 sva Blatnik in Garmin otvorila poletno jamarsko sezono. Raziskovanje sva nadaljevala na globini okoli 500 m. Slap, ki nama ga je zadnja ekipa pustila za opremit in izmerit se nama je zdel premoker, tako da sva raje našla obhodni meander malo manjših dimenzij, v katerega pa iz strani ponovno priteče vsa voda, ki sva se ji skušala umakniti. V meandru je bilo potrebno opremiti dve stopnji, ki sta pripeljali do dvorane, kjer ponikne voda med prodnike. V tej dvorani sta 2 nadaljevanji, če se spleza par metrov navzgor se pride v večje fosilne rove, ki se po kakšnih 70 m popolnoma zaprejo. Navzgor se tudi vidi nadaljevanje fosilnih rovov, samo bo potrebno poplezati 10 m. V dvorani, kjer ponikne voda, se ob steni nahaja tudi ožji skalnat rov, ob katerem se pride do nove 20 m stopnje in tudi do akivnega toka. Naslednji ekipi sva opremila še to stopnjo in se podala proti kuhnji na malico.Izmerila sva 166 m novega poligona in 28 m globine. V jami sva zmrzovala 15 ur.

V četrtrek 5.6.2014 smo v jami bili Flis, Gašper in Asistentka. Začeli smo delati kjer sta Garmin in Blatnik nehala – opremili smo dve stopnji, prb 20 m. Brezno pripelje na dno meandra, po dnu katerega še vedno teče vsa tista voda. Kmalu voda ponikne med šoder, stene meandra postanejo mokro blatne in meander se zoži v rov za leže nadaljevat. Po 5 m se razširi v kamrico kamor smo se stlačili in kjer sta fanta združno ugotovila, da se moram žrtvovat. V naslednji ožini sem morala sneti čelado, če sem hotela noter prit in z eno roko odkopavat prehod (zakaj imajo vse ožine na dnu lužo??). Blato in kamenje sem premetavala kar nekaj časa, fanta sta medtem zmerila rov. Ko sem se pririnila za čelado (ki sem jo taktično porinila na drugo stran ožine) se je odprla dvoranica 3×5 m, ki se konča s podorom. Odkopala sem ožino še na širino Flisa in splezala sva po meandru navzgor in nazaj ter prišla nazaj v že prehojene dele – našla prehod, da se ne rabimo basat skozi ožino.
V teh zgornjih delih meandra je vse podrto, a smo našli potencialno nadaljevanje, ki čaka na norca, da bo plezal po gladkih blatnih stenah. Par metrov višje je namreč v podoru odprtina skozi katero bi mogoče lahko prišli naprej po meandru. V ožini na dnu se sliši bučanje vode nekje pod tabo naprej, kar je pomoje dober znak. Prepih je manjši kot prej, še vedno pa je prisoten. Ob svitu (4 zjutraj) smo se privlekli do avta in bili v Lj ob pol 6, 23 ur po odhodu
Zmerili smo oba nivoja meandra, 96 metrov dolžine in 22 m globine.

V soboto 7.6.2014 smo se zbrali v kar lepem številu. Dva letošnja “tafrišna” – Anja in Uroš – Roši ter stari: Blaž – DuoCore, Aleksandra in Garmin, Uroš (Golob), Jaka Ortar, Matjaž Božič in Diba.
Slednji trije smo leteli direkt na poden. Tam smo našli opremo (vmes smo prestavili kuhinjski material do podna) in začeli iskat mesto kjer naj bi plezali. Vsem se je zdela najbolj očitna stopnja v meandru, ki je bila v dolvodni smeri (kasneje smo ugotovili, da je prejšnja ekipa to varianto spregledala oz. se odločila za drugo).
Po kakih treh metrih se na drugi strani odpre prostorna galerija, ki gre navzgor. Galerija se nadaljuje kakih 50-70m do ogromne dvorane (verjetno največje v celi jami). Na najbolj zahodnem delu se v dvorano zlivata dva večja slapova, ki imata skupaj 3x toliko vode kot smo jo videli po jami do sedaj. V jamo smo spravili šotor za bivak, ter opremili vrvi do mesta kjer naj bi stal. Zmerili smo okoli 200 m poligona in 50 m globine, na žalost pozitivne.

Jama ima zdaj nekje okoli 1800 m poligona, globino pa okoli -550 m. S tem globinski rekord Pokljuškega grebena še vedno drži Platonovo šepetanje (-565 m), ki smo ga raziskovali januarja.