Zapoznelo poročilo Poletni tabor Kanin 2018 – Društvo za raziskovanje jam Ljubljana

Vsake oči imajo svojega malarja, zato govorim le zase, a letošnji Kaninski tabor je bil eden izmed slajših. Poleg odličnih jam in metrov smo nanizali vsaj štiri nepozabne zabave, v dolino pa prinesli polno lepih, že sfiltriranih spominov – utrujajoča žimarjenja in nočna klicanja jelenov se pač niso zgodila. Na taboru se je zvrstilo 48 oseb, od tega tudi 5 tečajnikov.

Začeli smo v petek v Bcu, kjer so nas iz prvega bara vrgli že po pol pira. Turizem smo ljudje, jamarji pa to pač nismo. Zato smo odšli v Kaninske legende, kjer so nas sprejeli z veseljem. Naslednji dan smo z več ali manj kisline zagrizli v hrib, kjer so se že valjali BaciYukiji, Nataša in Garmin. Otroci so letos prekašali fotre v vljudnosti (kar niti ni težko, je pa pohvalno), so pa fotri zato na tabor prešvicali nekaj hektolitrov vode. Ko so familije spokale, je nivo čistosti posode drastično padel. Posledično nismo trpeli suše, kljub pobegu radnega naroda (pa še Klemnu je bilo dolgčas in je en cel dan vodaril).

Že isti dan se je v P4 odpravil prvi herojski trio: Anže, Bor in Diba so do podna potegnili kabel, nato pa šli na skrajni južni konec jame in jo približali dolini še za 50 m. Kabel je odlično povlečen, edino Anžetovo smrčanje je rahlo oviralo komunikacijo. V nedeljo jim je sledila fotografska ekipa (Matija, Lojze, Beki, Uroš), ki je to pot jamo poslikala do bivaka Huston (-650). Fotograf je tam prišel do poznanega zaključka – peštiranje je jebeno delo in njega noben ne bo jebal, zato so spodnje dele preskočili. Lanko, Gilly in Vid so se šli ogrevati do -520 in vmes preopremili poškodovane vrvi. Globinci so ven prižimarili v ponedeljek, zamenjal pa jih je naslednji trio: Lanko, Gilly in Jure. Širili so podor tik pod šotorom v Stelli in se priširili 33 m globlje, kjer so pustili odprto nadaljevanje.

Ponovna menjava je sledila v sredo. Proti dnu smo se odpravili v številčnejši zasedbi: Fonzi, Diba, Klemen, Vid in jaz. Z Vidom sva od globine 600 m naprej opravljala biološka posla. Klemen in Vid sta bila nad jamo nadvse navdušena, od -700 naprej pa sta končno začutila tudi strahospoštovanje, ki pritiče Kaninskim globinam. Skozi Odmev temine smo se spuščali v grobni tišini, le “frej – okej” je prekinjal monotonost. Praznine je kdaj lahko tudi preveč … Kaj kmalu je iz fosilcev nazaj do naju z Vidom pridrvel nezadovoljni Matic. Očitno je v eno od lukenj vrgel pantin. Do izhoda ga ni našel in kljub temu, da je bil čez Odmev hitreje kot ostali, jamranju ni bilo konca.

Naslednji dan smo se spustili po brezencu in našli peščen fosilni meandrič s prepihom. Par 10 m in ožina. Po minimalni modifikaciji smo zdivjali naprej po meandru in se vzpeli v temo. Nov fosilni rov, dimenzije Kaninske, smer 130. Na skrajni južni točki pa seveda podor. Priplezali smo skoraj do vrha podora, ki kaže znake recentnih rušenj (obtolčene skale, sicer prekrite s plastjo mivke). Mešanih občutkov smo se obrnili – le nekaj metrov nas je ločilo do stropa, a zmanjkalo nam je opreme in moči. Na poti nazaj smo se malce izgubljali med balvani in nepričakovano odkrili bingo. Prostorno brezno pod podorom, kamen pada.
Meritve so pokazale, da mora biti globlje od 33 m, če želimo poglobiti jamo . Ali bo? Iz globin se sliši voda. Glede na število pritokov že nekaj časa pričakujemo tudi kakšen aktiven kolektor. Do prihodnje akcije bomo le sanjali, a morebiti Jozl le dobi svoj rov. Franček nas je že pred tem zapustil, saj se je odločil izstopiti v dveh dneh. Ostali štirje smo sanjali novo brezno in naslednji dan izstopili. Gilly, Lojze in Matija so nam prišli naproti po robo in pregledali podor v odcepu na -600. Iz jame smo žimarili med 7 in 9.5 ur. Mladiča sta vmes reševala strgane stopne zanke in crknjene luči , zato verjamem, da bosta naslednjič nosila več in hitreje . Letošnji seštevek tabora je je cca 300 m poligona v P-4. (poročilo o P-4 je že zastarelo, zadnja akcija v P-4 je bila 18 .- 19.8.2018, omenjeno nadaljevanje pa še kar ni pregledano!!)

Seveda se je na taboru dogajalo še mnogo več kot le P4. Raziskali smo cca
10 novih jam (točno število bo znano, ko sestavimo faljene koordinate).
Poleg adrenalinskih junkijev imamo tudi novega navdušenca nad dokumentacijo jam – Matevž v tem zagotovo podira rekorde, upam, da ne bo edini! Garmin je s pomočjo vdanih podanikov podaljšal TA-1 čez pol kilometra. Bojda ima vsaj štiri nagravžno ozka delovišča, energija pa se razpršeno deli med vse prepišne ožine. Surovka je to leto zopet vklenila vrvi v ledeni objem, tako da smo naredili “le” 90 m novega poligona. Iskali smo tudi novi, nižjeležeči vhod v Kaninski sistem, saj se nam že poznani (Velb) blazno upira. Zombija sta tako živo podoživljala lepote razbijanja ledu s štrika, da si sedaj še manj želimo notri. Sta pa bila nadvse navdušena nad novimi deli P4 in že napovedala ultra zombiton. Če se ne spomnita, sta si sama kriva, mi vemo da je vse res! Lankotovi zvarki so kot vedno popestrili Kaninski bar.

V soboto so najprej naokoli prišli Yuri z družino, nato pa Poljaki. Bojda so se oglasili že sredi tedna, bojda je padel slammer party. A ker sem takrat peštirala, ne verjamem niti besede teh govoranc. Poljakom se Mala Boka odpira kot dobra knjiga, kar še potrjuje naše sanje o Kaninskem sistemu. Prišla je tudi zvezna delegacija, Rehar in dva mladca. Večer se je zaključil ob Metodovem in Maretovem obujanju spominov na prve Kaninske ekspedicije tam nekje v šesdestih letih prejšnega stoletja.

Nedeljsko strganje proti dolini nas je presenetilo z blazno gnečo v Bcu, s presahlim potokom in s točo za finiš. A je vrhunsko vzdušje vseeno poskrbelo za vesel povratek.

Zapisala Špela

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi: klik.