Zarečenega Evklida se največ poje

Jure, Diba in jaz smo šli skoraj do dna, za prepihom. Jama je bila to pot prijetno vlažna (za razliko od običajno  neprijetno mokre) in novi “ta hribovski” pajac je oddelal svoje, toplo je bilo. Nekje na polovici jame je Jure dejal, da se počuti kot v Habečku, kjer si je mislil, da je to to od njegove jamarije, češ da akcije niso vredne njegovega časa, če so kot da bi šel na sprehod v park. Matic se je začel tako privoščljivo smejati, da bi se zlobna starčka upokojila, če bi ga slišala. Novi meander s prepihom se po evklidsko nadaljuje v neskončnost. Dosegli smo skrajno točko, kjer se je Matija obrnil na prejšnji akciji, preučili nadaljevanje in sklenili, da je bolj smiselno kopati v še nerazširjenih delih pred tem. Diba se je sicer upiral, a je na koncu podlegel logiki, da nima smisla puščati komaj zlezljivih ožin prihodnjim akcijam. Tako zdaj vsaj prideš do končnega dela jame s polno prasico, mogoče celo z oblečeno kovačijo. Okoli 20h smo zaključili z valjenjem ogromnih blokov, Matic je razdelil pitcoine (če jih bo tako lahkomiselno razdajal za stave, bo kmalu ostal brez) in odožinili smo se proti površju. Vsake pol ure je moral Jure opisovati podobnost s Habečkom. Po štirih urah neprestanega tlačenja in komolčenja, je našel ponižnost, ki pritiče jami, v katero se gre le enkrat na leto. In srečo ob izhodu, ki je noben sprehod po parkcu ne prinese 🙂.

Flis in Garmin sta že zdavnaj zapustila jamo, bila sta namreč v Didilandu (na 2/3 jame), kjer sta bojda namerila ogromno  metrov in našla nove prepihe in nove ožine. Mi pa smo oddivjali proti Bledu in kebabu, kjer smo stali v vrsti s koma pijanimi mladci, ki so bili pametni, kot da so “boga za jajca prijeli”. Vesolje razlik med vzporednima življenjema “pod” in “nad” me je zopet, kot vedno, presunilo. Ali pa so vse skupaj buče in posledica dehidracije. Naj bo karsižebodi, po končnem štetju modric in prask zaključujemo, da letos ne gremo več v Evklida.

Zapisala Špela.