Poletni Kanin 2023

Tabor je sovpadel z zgodovinsko povodnijo, ki je odplavila pol Slovenije. Na Kaninu sicer večjih posledic ni smo čutili, razen vsesplošne nizke morale ob neprestano mokrih oblekah in neprijetno hladnih temperaturah. Kljub temu se raziskovalci nismo vdali. Raziskali smo 15 novih jam, od tega je ena, LJ-99, precej obetavna. Na globini 100 metrov smo namreč našli prehod v večje brezno. Kar dvakrat smo bili v Breznu spečega dinozavra (predtabor in posttaborsko pospravljanje po neurju), enkrat pa tudi v P4. Prepis dnevnika najdete v Glasu podzemlja 2024, spodaj pa navajam poročila iz globokih jam. Fotografije so prispevali Peter Mašič, Matic Di Batista in Špela Borko.

Dinozavra smo otvorili Matevž, Pero in Špela. V sredo, 26. julija zvečer smo šli z Anžetom na JZS bivak, mimo našega tabora, kjer smo morali pobrati opremo. Napralo nas je. V četrtek je Anže dežural na površju, mi pa smo šli v jamo+. Na -820 na dno velikega brezna po 180 m štrika in 30 pritrdišč, nato pa nazaj na -750, kjer je okno. Sprehodili smo se po polici in vrgli vrv v novo brezno. 95 metrov nižje smo se ustavili sredi brezna brez dna. Pero, ki je opremljal, pravi da se zvonasto odpre in da kamen pada cca 100 metrov. Brezno je v dolomitu, prekrito z mivko, opremljanje je zabavno. Malo pred 19h smo bili nazaj na -750, hitra cedevita in šprint na -300, kjer je sledila druga runda. Ob 23.30 smo bili na površju.

V ponedeljek so Elliot, Tinkara, Neja in Pero v Dinozavra vstopili, tokrat na razopremljevalsko. Šli so do -820 in razopremili 250 m vrvi do okna. Na bivak so prišli ob 1h zjutraj. Pero je največ garal (razopremljal, čakal, tovoril, čakal), prevzel kuharijo in še spal brez podloge, da so bila dekleta na mehkem. Upamo, da cenijo njegovo žrtev. Izstopili so v torek.

Med ponedeljkom in sredo smo bili v P4 Vid, Diba, Dave in Špela. Do jame so nam opremo nosili CiYukiji – najlepša hvala! Vid in Diba sta šla naprej preopremljat in postavit tendo nad prehod v Infinitum, jaz pa sem počakala Davea, ki je prišel direkt iz doline. Ob 17h smo bili na LP bivaku, na globini 960 m. Dave se je odločil, da bo prevzel vodozbirateljska dela, ostali trije pa smo se podali na vrh 90 metrske plezarije. Prva sem se zatlačila skozi ožino in jo malce potolkla, toliko da sta Diba in Vid lažje spravila čez čvrsta jamarska pleča. Diba je bil razočaran nad izgledom nadaljevanja – priznam, z Daveom sva imela prejšnjič švoh luči in velike oči. Najprej smo se spustili v desno brezno, ki je izgledalo kot freatični skok, poimenovali smo ga YuCi šaht. Zadeva je izgledala precej obetavno, dokler nismo 50 metrov nižje vpadli v aktiven meander, ki je ostro zavil proti vzhodu (torej proti sifonu). Ustavili smo se pred 5-metrsko stopnjo, brez prepiha a z veliko vode.

V torek smo najprej pregledali okna in odcepe na sredini YuCi šahta. Žal nismo našli nič obetavnega. Vmes smo ugotovili, da se levo brezno poveže v desnega. Nato sta se Dave&Diba zagnala v kamin nad YuCijem, kamor izgleda izgine ves močan prepih, ki pride po rovu (Ba?). Enostavnega nadaljevanja ni bilo videti, sta pa dosegla še en “kaminčič”, po katerem je pršela voda. Ker je napoved obetala dež, je Diba zahteval umik. Zato smo napadli še eno okno, malo nižje, na prvi polici nad Infinitumom, precej velika fosilna zadeva, ki pa gre proti severu. Zadaj se je odprl fosilni rov s prepihom. Po kakšne 50 metrih smo dosegli brezno s slapom. Na drugi strani se je videlo prostorno nadaljevanje v isti višini in smeri. 25 m nižje smo pristali na podorni polici. Diba se je spustil še kakšne 10 metrov in sklenil, da okoli vode na ta dan ne bomo šarili. Nazaj proti jugu smo našli ozek prehod v spodnji štuk, ki nas je po nekaj guzenja pripeljal na vrh Minule ljubavi, s tem smo zaprli vprašaj kamina nad Ljubavjo. Na prvi polici sva z Daveom raziskala še mivkasto brezence, druga dva pa sta se spustila na bivak. Ker je Vid že odnesel vso opremljevalsko robo, sva stestirala vzdržljivost nove vrvi, ki se je izkazala za precej vzdržljivo. Po srednjem nivoju sva našla nov prehod v brezno z vodo, proti jugu pa sva zaprla še enega od vprašajev. Med merjenjem popolnoma suhe kamre sva bolj začutila kot zaslišala globoko hrumenje. Malo višje ni bilo več dvoma – prišla je nevihta. Pogled na infinitumske slapove je bil veličasten. V dvorano sta se izlivala dva gromozanska slapova, čisto blizu vrvi, ki vodi na površje. Pobočje se je spremenilo v reko in končno smo dobili pojasnilo, zakaj v osrednjem delu dvorane ni mivke. V Minuli ljubavi je besno divjal tretji slap, četrti se je zaganjal prek novo odkritega brezna. 12 ur kasneje slapov ni bilo več, smo pa v Odmev še vedno pogledali precej fajhtni. Tenda sicer pomaga na najvišjem cugu, a so vsi nižje še vedno pod pršci. Diba si je že zamislil sistem tend. Komaj čakam realizacijo. Do površja smo rabili klasičnih “malo manj kot pet ur”. Sistem Renejevo brezno – P4 je končno presegel 13 kilometrov (13097 m).

Sledil je nepričakovan predčasen zaključek tabora, zato smo se v Dinozavra vrnili en teden kasneje. Pero, Matic in Špela smo šli najprej na tabor. Matevž je šel v soboto zjutraj direkt do jame. Ker fantje šparajo na besedah, je mislil, da mora biti pred 11-to pri jami, mi pa smo mislili ob 11h štartati s tabora. Tako se je nekaj ur sončil, medtem ko smo se mi, ker smo zgolj rahlo zamujali, ustavili še na kavi pri Poljakih, ki so letos na JZS bivaku. V jamo smo šli okoli 14h. Skok do bivaka na -300, kjer smo pustili dve novi spalki in hrano, nato pa v hitrem tempu na križišče na -750. Pot dol je bila precej divja, zgolj “frej-okej”ji. Z Matevžem sva skočila na “starih” -820 po 120 metrov vrvi, Pero in Diba pa sta razfocljala pulover na križišču, pobrala vse dolge konce in se zapodila v Antigravitacijsko brezno. Kmalu sva ju ujela. Pero je opremljal, Matic pametoval, Matevž streljal, jaz pa risala. Edina popestritev naslednjih 100 metrov brezna je bil Perotov presunjeni vzklik, ko je na polici sredi šahta našel mojo škatlico za aparat. Matic je namreč sredi šahta oblekel puhovko, ostalo sklepajte sami. Globlje kot smo šli, bolj mokro je bilo, saj se je slap razpršil prek celega oboda brezna. Brezno je v kaninskem grebenu in v obe smeri se odpirajo odcepi v vzporedna brezna. Tako smo po 100 metrih raje zavili v enega od suhih odcepov, nadaljevanje navzdol pa prepustili zimi. Končno smo dosegli prvo dno, 265 višinskih metrov pod koncem Grande Galerije. Štiri horizontalne metre in spet smo bili na vrhu novega brezna, tokrat precej ožjega, a še vedno dolgega. Po 70 metrih smo pristali v zablatenem slepem črevu, 1015 metrov globoko. Na poti ven sta se Pero in Diba zanihala v prvega izmed oken v tem ozkem šahtu. Potrdila sta, da gre naprej v novo brezno ter da ima prepih. Juhu, ni nam treba razopremljati! Okrog 21.30 smo pričeli s povratkom na Jurski park, kamor smo prišli okrog enih zjutraj. Ali temu, da zadnjih 50 metrov zelo počasi žimariš, ker hitreje ne gre, lahko rečeš “iztek po treningu”? Skuhali smo pašto, ki nam je pobegnila iz posode in se zavalili v spalke.

Zjutraj smo, čeprav bi verjetno morali biti še siti, napadli tortilije z jajci in sirom, spili čisto preveč kave in se odtresli površju naproti, mislim da okrog 12h. Na vrhu gruščnatega pobočja smo srečali Bora in Tima, ki sta šla raziskat stransko brezno tik pod bivakom. Spet smo se ustavili pri Poljakih, nadaljevali do našega tabora, kjer smo pobrali Andreja in se spustili do Gozdeca. Okrog 23h smo bili končno v Retečah, ki so se tresle od basov z gasilske veselice. Fantje so se zato pod Andrejevim vodstvom podali v lajf, jaz pa sem skušala v ušesa zatlačiti čim več čepkov. Ob 6h budnica in via Ločica na vseslovensko popoplavno akcijo, kjer smo ekipa Dino cel dan prekladali vedra kamnov. Zvečer, ko smo vsi, vključno z voznikom, delovali bolj kot ne na avtopilota, je Pero komentiral: noč je še mlada, bogve kam nas bo zdaj odneslo. Še dobro, da nismo po poti srečali še kakšne veselice.

Zapisala Špela Borko.