Poletni Kanin 2021
Poročilo o pomembnejših odkritjih tabora je na društveno listo prispevala Špela Borko (9. 8. 2021). Avtorja fotografij sta Jaka Flis in Domagoj Korais.
_________________________________
Kot ste verjetno že ugotovili, je bil letošnji kaninski tabor precej fajhten. Kljub nevihtam, ploham, deževju, megli, pršcem, neurju, viharju, rosenju in vetru smo v 14 dneh uspeli izmeriti okoli 32 novih jam. Tik pred koncem tabora smo našli tudi novo shrambo vrvi. Naj povzamem pomembnejše jame.
LJ29: izželi smo vse vprašaje in jamo s težkim srcem razopremili. Za arhiv beležim kar vse akcije, dnevnik je namreč rahlo luknjičav.
28. 7., Jure, Luka, Diba, Pero, Špela. Najprej smo šli na “drugo dno”, to je na globino približno 350 metrov, kjer močan prepih izgine v podor. Podor smo pregledali in potrdili, da je kopanje navzgor brez jasne perspektive prenevarno. Prepih namreč vleče po celi dolžini podora (15 m), mi pa se nahajamo na dnu podornega stožca, sestavljenega iz premajhnih kamnov, naloženih na labilno peščeno podlago. Vseeno smo poskusili širiti meander tik ob podoru s šibkim prepihom.
29. 7., Diba, Pero, Špela. Po dveh dolgih dneh širjenja meandra nismo prišli dlje kot do nove ožine, za katero ni slutiti razširitve. Opustili projekt.
2. 8., Diba, Pero, Lanko. Šli v “Matt&Jure krak”, ki se odcepi nekje 150 m globoko. Razširili meander in se spustili še 20 m nižje, na peščeno uro. Premetali so cca 2 kubika peska, obupali, zaključili ta krak in ga razopremili.
3. 8., Diba, Dave, Matevž, Špela. Šli do starega dna (- 420 m), kjer je Dave zlezel “pobočje”, ki se je izkazalo za precej vertikalen kup razpadajočega blatnega podora. 40 m višje je sicer našel izvor prepiha v podoru, a brez očitnega nadaljevanja. Z Dibo sta malce kopala, a je celotna situacija tako pretrta in razpadajoča da sta kmalu obupala. Z Matevžem sva sprva še skušala kopati v podor na dnu, a neuspešno. Razopremila sta plezarijo, pri čemer se jima je na spodnjem raztežaju tako zataknil štrik, da smo ga morali odrezati in žrtvovati zataknjeni konec podoru. Na poti ven smo še enkrat pregledali vsako najmanjše okno in razopremili staro dno do križišča na -200. Tam sta se Dejv in Diba odločila, da gresta splezat še do okenca na “drugem dnu” (-350). Okno ni vodilo nikamor in razopremila sta še ta odcep, vse do križišča. Z Matevžem pa sva iz jame izvlekla 250 m vrvi.
5. 8. Pero, Matevž in Lanko razopremili do odmikača na -100 in iz jame prinesli 350 m štrika. Od tega jih je Lanko izvlekel 240 m. Peli smo mu hvalospeve. Zaprli še dva mikro vprašajčka.
6. 8. Matevž, Garmin, Tim. Razopremili jamo do konca. Potrdili, da se vprašaj na -70 poveže v veliko dvorano. Mladinca na vhodu potočila solzo ali dve in se svečano poslovila od LJ29.
TA1: sanja se mi ne kaj so počeli, morebiti lahko kaj napišeta Klemen ali Flis. Glede na to da je Flis po prihodu iz jame še 4 dni na škrapljah pral blatno opremo, se mi zdi, da jama ni privlačna.
Jame KAVA-4 do 8 oziroma bodoči zgornji vhod v Velba: tudi tu je Klemen pravi naslov. Kolikor sem razbrala je postal duhovni vodja poglobitve Velba skozi zgornji vhod, sploh zdaj ko je glavni vhod še vedno zabit s snegom. Prav tako Češka jama. Letos jim agenda še ni uspela saj so vse KAVE bolj kot ne zoci aka čurke.
Sledi 8 Garminovih jam, večinoma tik za taborom v smeri Babanc. Pa še ostalih 20 čurk, omembe vredna o kateri znam kaj napisati je le jama z oznako K41, neregistriranka s pogledom na starega Skalarja, tri vhodna brezna, ki se povežejo v precej ledeno in precej talečo 60 m globoko zadevščino, kateri nismo prišli do dna. Pozimi je bila predihana. Aha in pa Babanska pizda, meander sredi stene Velikega Babanca, kasneje našli oznako L-23. Dave je en deževen popoldan zlezel do vhoda, potrdil da je jama, nato je vzel Trdoglavca za izmero. Preozko nadaljevanje.
Brezno spečega dinozavra: v četrtek smo nekateri začeli furati safr. P4 plane nam je dokončno odplaknilo. V LJ29 smo si polomili zobe. Kar cel tabor brez enega pametnega nadaljevanja?! Kupi štrika so samevali pred gospodarskim kotom in sobotno žurko smo pričakovali s tesnobo namesto z veseljem. Premlevali smo opcije. Že lani sta Krajnc in Jure dala pobudo za opremljanje 300 m globoke jame, raziskane v letu 2008, ki še ni prišla v kataster. Nihče na taboru ni točno vedel koliko je globoka, govorilo se je med 300 in 420. Nihče ni točno vedel ali ima prepih, govorice so bile med nič in megabatisti. Vedeli smo kje je vhod (S-SV od Reneja, SZ od Velikega Talirja, na nadmorski višini 2290 m). Imeli smo ves štrik iz LJ29, pa še 500 novega. Lanko je dokazal, da obvlada transport vrvi. in smo šli.
6. 8., Diba, Dave, Vid, Špela + zajček Lanko s polnim ruzakom štrika. Zajček nas je poskakujoč prek škrapelj v hitrem tempu vodil do jame. Eden redkih dni, ko smo celo ugledali sonce. Do jame smo bili v 1.5 h. Oboroženi s 430 m vrvi in polni rahlo histerično-obupanega entuziazma smo naskočili Dinozavra. Dave je pod Dibinim nadzorom uril opremljevalsko tehniko, z Vidom pa sva se še kar nekaj časa sončila, preden sva začela z merjenjem. Jama je precej enostavna. Med -50 in – 100 zelo krušljiva. Na vsaj treh mestih je bila širjena, prve dvakrat že takoj za vhodnim breznom, nato pa sledi še precej sumljiv prehod skozi podor. Ožine pihajo v terabatistih! Zadnje brezno je prekinjeno z dvema mostovoma. Za drugim mostom se po totalno razpadli sceni, ki pa začuda trdno stoji skupaj, spustimo na dno finalne podorne dvorane, ki seka jamo smer zahod-vzhod. Tu smo našli pozabljenih 30 metrov vrvi, navezanih na balvan. Pozabljena vrv je rešila akcijo, hvala predhodnikom. Spust po zahodnem pobočju dvorane je pokazal gluho dno. Spust po vzhodnem pobočju je pripeljal do mokrega brezenca, na drugi strani in 10 m višje pa okno! Scurioni so pokazali, da se za oknom ne skriva le kamin, kot so mislili prvotni raziskovalci, temveč najverjetneje vsaj dvorana, če ne novo brezno. Dave je v 1 min 56 sek (posneto) splezal stopnjo in kmalu smo slišali klice veselja. Okno pripelje na dno velikega kamina. Na drugi strani dvorane pa se odpira zakarfiolan lečast rov s prehodi v spodnji nivo. Izmerili smo cca 100 m novih delov. Končali smo pred stopnjo, ki je zahtevala vrv, zadaj se je slutil rov naprej. Dave je vmes izginil v spodnji nivo. Nazaj je prišel čisto histeričen, da je našel kolektor. Da sicer ne ve kako točno naj bi kolektor izgledal, ampak da se mu zdi da izgleda točno tako, na koncu pa je brezno. Matic je kolektor ponižal v meander s potokom, a si vseeno mel roke nad obeti globin. Ven smo šli prazni. Diba je podrl rekord (45 min za 300 metrov) in potem naslednjih 45 min zmrzoval na vhodu. V tabor smo se vrnili nekaj čez 23-to, tam smo našli hordo pijanih Matičarjev, ki so po druženju s Poljaki podirali rekorde v konzumaciji kuhanega vina in šnopca.
7. 8., Diba, Dave, Matevž, Jure, Špela + namestnik zajčka Vid. Ker Dave ne ve, da se jame zaprejo, če neseš vanje preveč štrika, nas je prepričal, da vzamemo 300 m. Tokrat smo bili pri jami še hitreje, pa tudi notri smo šli na hitro, saj je bilo vreme precej gnilo. Jure, Dave in Diba so šli opremljat in merit brezno, z Matevžem pa sva merila stranske odcepe. Izmerila sva en stranski odcep (podor na koncu, malce piha, enostavna plezarija za prit čez podor), pritočni meander (spet podor), nato sva se usmerila proti stopnji v fosilnem rovu. Brez mašine sva izumila precej sumljivo semipritrdišče, toliko da sem se spustila 4 m nižje in potrdila, da gre naprej. Vmes je pridirjal Dave, da so v kanjonu, da jim je zmanjkalo štrika in vzel eno od dveh preostalih 60tk. Z Matevžem sva izboljšala pritrdišče do te mere, da je (ob)stalo brez pomoči, se spustila par metrov nižje, ponovila vajo na naslednji stopnjici in vstala v tunel. Sledilo je par 20 metrskih vizur, nato pa sva se zakopala v suho zemljino, ki je zasula rov skoraj do stropa. Brez orodja nama ni uspelo, je pa zagotovo še kdaj za iti v ta del. Namerila sva 160 m. Preostali trije so medtem raziskali 240 metrov kanjona z mnogimi pritoki in odcepi. Vode je baje toliko kot v Kaliktarju v Reneju (čeprav neprimerljive razmere). Ustavili so se pred 50 metrskim breznom. Pogledali so tudi dva odcepa, v obeh so se prav tako ustavili pred breznom. Tako fosilc, kot kanjon gredo proti severu. V strahu pred večernim dežjem smo pobegnili iz jame.
Prebujajoči se Dinozaver je po dveh akcijah dolg 900 metrov in globok 410 metrov. Naslednjič rabi malce preopremljanja, obetajo se metri. Da nam le podori prizanesejo.
V nedeljo je Cile s pol familije prišel nadzirat spravljanje nove konstrukcije. Mimogrede, a veste da ima nova tenda faking strešna okna?! Luksuz. Sicer smo jih en deževni dan prelepili s cajtng papirjem, ker smo gledali plezanje na olimpijskih in nam je bleščalo v zaslon Lankotove tablice. Naslednje leto pričakujemo rolete. Aha, pa dež in veter tudi zdrži. Edina kritika je nedokončan nadstrešek gospodarstva – v štango nad umivalnico se je vsak vsaj trikrat kresnil s čelom, tako da po novem kaninskega matičarja prepoznaš po ploskem čelu z odtisom profila. Drugače pa spoštovanje dizajnerjem in postavljačem konstrukcije, dela je bilo res ogromno, produkt pa je vsaj prvo leto odlično služil namenu.
Ker sem že tako čisto predolga, naj sočne podrobnosti ostanejo za Glas podzemlja.
Na taboru so se pojavili: Flis, Pero, Jure, Beki, Luka, Diba, Klemen, Ariana, Ikarus in Vida, Garmin, YuBaCili (9 kom), Uroš, Dorotea, Lanko, Bina, Žodor & Ilija, Darja, Domagoj, Tinkara, Tim, Matevž H., Tjaša, Matevž jr, Andrej Vrtnar, Dave, Fosilc & Taras, Eva od Jureta sestra (17), Aja, Vid, Ester, Škufi, Marjan, Andrej & Mateja Gosar, Aladin in Špela.