Pregledali smo teren na od gozdne ceste do vrha Kope ter območje pod gozdno cesto (od konca do grabna pod kočo), prišli skoraj do Srnice, našli pa smo zopet nič.
Tokrat smo imeli bazo v gozdarski koči pod Gozdecom, ki nam je nudila odlično zavetje in topel šporhet. Prvi dan (petek) smo si morali urediti brlog, zato ni bilo raziskovanja.
Drugi dan sta se Gregor in Marina s smučmi odpravila na Kaninske pode, ostali pa smo raziskovali teren SZ od koče – med steno Kope in mulatjero, po kateri hodimo poleti na tabor. Našli smo še neregistrirano brezno, ga raziskali in izmerili (cca 20 m). Terena nismo uspeli popolnoma pregledati, ker je bilo zaradi sence še precej snega. STomažem sva se nato odpravila še više (severno od koče proti podom), kjer je bilo že skoraj meter snega. Tik pred odhodom v dolino je Tomaž našel štiri brezna. Najverjetneje gre za F62, F63, F64 in F65. Zaradi taljenja snega pa so bila spremenjena v naravne tuš kabine, mi pa drugi dan še nismo zadosti smrdeli…
Tretji dan smo se odpravili na Kopo in kar precej natančno pregledali teren od gozdne ceste do vrha. Našli smo vse štiri registrirane jame, novih nič.
Četrti dan pa smo v precep vzeli območje pod gozdno cesto (od konca do grabna pod kočo). Po grabnu smo prišli skoraj do Srnice, našli pa smo zopet – nič. Vrnili smo se v kočo in skuhali večerjo. Ker je ostalo še nekaj svetlobe, smo se malo pokukali po okolici hiše. V dveh dnevih je popolnoma pobralo sneg in teren je postal veliko lažje prehoden. Približno 200 m (višinskih) nad kočo severno od grabna je namreč precej lep plato, kamor bi se še splačalo vreči pogled.
Peti dan smo se odpravili v dolino, pogledali se k izviru Glijuna, šli do Srnice, na koncu pa še k slapu na Glijunu, ki je metal kubike v dolino. Poleg sicer precejšnje količine vode smo imeli srečo, ker so malo pred tem zaustavili elektrarno.
Cile, poročilo 2.5.2001
