Zgodovina DZRJL
Konec 19. stoletja sta bili pri nas središči raziskovanj Škocjanske jame in Postojnska jama, kjer je bil duša raziskovanja upravnik Postojnske jame Ivan Andrej Perko. Viljem Putik je po letu 1881 po naročilu kmetijskega ministrstva, raziskoval kras v zaledju notranjskih kraških polj.
Viljem Putik in Ivan Andrej Perko sta prepričala kranjskega deželnega predsednika, barona Schwarza, da je sklical posvet o jamarstvu na katerem so sklenili ustanoviti Društvo za raziskavanje podzemnih jam v Ljubljani. Ustanovni občni zbor društva je bil 12. maja 1910 v Ljubljani. Prvi predsednik in doživljenjski član je postal Theodor Schwarz von Karsten. Med društvenimi odborniki sta se le dva spoznala jamarstvo, zato je tajnik društva Josip Cerk, k sodelovanju povabil skupino planincev in alpinistov t.i. Drenovci, ki so postali duša raziskovanj društva. Leta 1912 je tragično preminil Josip Cerk in vodstvo raziskav je prevzel Pavel Kunaver.
Po prvi svetovni vojni, ki je zavrla delovanje društva, je 1924 postal Mate Hafner, ki ga je 1927. nasledil dr. Jovan Hadži. Društvo je postalo v veliki meri univerzitetno. Duša obnovljenega društva je bil do leta 1938 tajnik, dr.Kenk.
Po drugi svetovni vojni je naše jamarstvo ostalo brez vseh tehničnih sredstev in ker so bile meje zaprte še skoraj 15 let, so razmere objektivno preprečevale kakršnekoli stike s tujino. V tem času smo uporabljali vitle in lestvice, zaradi česar se je večje vertikalne jame dalo obvladovati edino na ekspedicijski način. Pri obujanju društva je odigral odločilno vlogo tajnik dr. Alred Šerko, ki je vodil raziskovanja, predsedoval pa mu dr. Albin Seliškar. Dr. Albin Seliškar in dr. Ivan Kuščer ustanavljata po srednjih šolah jamarske krožke, za njihov razmah pa ima največ zaslug Pavel Kunaver. Tragična smrt Šerka leta 1948 delo društva ohromi, a se reorganizira pod predsedovanjem Ivana Michlerja.
V petdesetih letih so se začnele ustanavljati podružnice društva, ki so v šestdesetih postala samostojna društva. Porajali so se novi pogledi na jamarstvo, vsebinski premik se je kazal kot naraščajoče medgeneracijske napetosti. To je tudi obdobje, ko se je začela uveljavljati vrvna tehnika pri raziskovanju jam. Leta 1959 je izšla prva številka društvenega glasila Naše jame, njegova prva urednika sta bila dr. Valter Bohinec in dr. Roman Savnik.
Društvu od leta 1954 do 1965 ter 1966 do 1967 predseduje dolgoletni predsednik dr. Valter Bohinec, ki je s svojim blagim značajem v svojih številnih predsedniških mandatih vodil društvo tako, da v glavnem ni bilo hujših prepirov ali pretresov več. Društvo v šestdesetih letih vodita še Jurij Kunaver in Tomaž Planina, v sedemdesetih Matjaž Puc in dr. Franc Osole, v osemdesetih Rado Smerdu, Tomaž Planina in Joerg Prestor, v devetdesetih Gregor Pintar in Rafko Urankar, po letu 2000 pa Matjaž Pogačnik in Primož Presetnik. Društvo je dosegalo zavidljive rezultate pri raziskovanju nižinskega krasa in visokogorskih brezen v Julijcih ter dokumentiranju jam od vzpostavitve katastra jam do današnjega elektronskega katastra, ki je dostopen prek svetovnega medmrežja.
Preveč bi bilo naštevanja, če bi hoteli omeniti vse uspehe, a mimo nekaterih najvidnejših ne moremo. Že pred 1. svetovno vojno se je članstvo ukvarjalo z inovacijami na področju tehničnih pripomočkov za premagovanje brezen. Tak je bil za tiste čase razmeroma lahek vitelj, ki ga je izdelal Karel Kunaver. Po 2. svetovni vojni je bil Tomaž Planina in z njim nekaj časa Miran Marussig, vodja tehnične komisije, pa tudi konstruktor plezalne opreme, brata Kuščer sta bila inovatorja na področju potapljaške tehnike in opreme. Podobno je mogoče oceniti najzgodnejše in poznejše vidne dosežke na področju jamske fotografije, ki so jih prispevali člani DZRJL, med njimi zlasti Bogumil Brinšek, Josip Kunaver, Franci Bar in drugi. Omeniti je treba začetke reševalne službe (formalno ustanovljene 1959), tehnične komisije (1960) in potapljaške sekcije (formalno ustanovljene 1955). Člani DZRJL so kot prvi stopili v brezna visokogorskega krasa na Malih podih pod Skuto že leta 1953, pozneje pa na Kriške pode (1960) in Kaninske pode (1963). V osemdesetih in devetdesetih društvo razišče dve tisočmetrci, a raziskuje tudi drugod na krasu. Do današnjih dni je društvo registriralo tretjino vseh znanih jam v Sloveniji.
