Temelj pravega jamskega katastra na slovenskem je Društvo za raziskovanje jam Ljubljana (v nadaljnjem Društvo) postavilo že ob ustanovitvi. Vse odtlej je bistveno prispevalo k razvoju in izpopolnjevanju načel dokumentiranja jam in delovanja katastra jam, kot ga poznamo danes. V zadnjih letih pa je klasično papirno bazo podatkov nadgradilo s prvim e-katastrom v Sloveniji in pravzaprav tudi na svetu.

Prvi opisi jam izhajajo iz Valvasorjevih časov sedemnajstega stoletja. Drugi najstarejši znani jamski načrt sploh (Podpeška jama) je objavil že leta 1689. Odtlej število rokopisnih ali tiskanih opisov jam in načrtov polagoma narašča, a dokumenti niso načrtno zbrani v enotni skupni zbirki. Ustanovitev Društva 1910 pomeni prekretnico. Člani dr. Belar, dr. Cerk in ing. Pick so si namreč že na vsem začetku naložili nalogo osnovati kataster kranjskih jam. Da pa bi zamisel lahko sploh zaživela, je seveda bilo najprej treba raziskati vsaj nekaj sto jam.

Po stresu prve svetovne vojne se je leta 1924 društvo na novo organiziralo. Zavladala je miselnost, da je treba raziskovati jame, o katerih ni še nič objavljenega. Vse obiskane jame so obdelovali po enotnem ključu, ki ga je sestavil dr. Bohinec. Za nastanek urejenega sistema dokumentov, ki mu lahko upravičeno rečemo jamski kataster, je bila odločilna uvedba katastrskih številk (prej so zapisnike sistematizirali po številkah ekskurzij).

V začetku 30-ih let je bil tiskan formular z iztočnicami za beleženje vseh pomembnejših možnih opazovanj v jami, pomanjkljivo pa je ostalo beleženje lege jame. V izogib zmedi je dr. A. Šerko uvedel terenske skice, ki so bile pravzaprav izseki topografskih kart v merilu 1:50 000 in so vsebovale vsaj po en Gauss-Krügerjev koordinatni par. Leta 1938 je izdal seznam 648 do tedaj raziskanih jam, urejen po katastrskih številkah. Za vsako jamo je vseboval osnovne merske in morfološke parametre. Po istih načelih so kataster dopolnjevali še po drugi svetovni vojni, nekako do preloma 50-ih let.

Leta 1951 ustanovljen Zavod za raziskovanje krasa SAZU (ZZRK) v Postojni si je kot eno prvih nalog zadal ureditev lastnega katastra jam. Kot izhodišče mu je Društvo predalo v prepis dokumentacijo tedaj že okrog 1000 registriranih jam. V dogovoru z Društvom je dr. R. Savnik (ZZRK) sistem vodenja katastra posodobil in delno reorganiziral. Odtlej sta organizaciji vodili vzporedna katastra in zapisniki so se praviloma izdelovali v dveh izvodih. V izogib podvajanju je novim jamam dajal številke ZZRK. Dal je tudi tiskati nove formularje imenovane Zapisnik terenskih ogledov. Izkristaliziral se je koncept risanja načrtov. Lege jam, ki so bile doslej v veliki meri določene vprašljivo, naj bi bile zabeležene trikratno: matematični (koordinate), grafično (kartica za lego) in opisno (opis dostopa). Žal pa so se skoraj popolnoma uveljavile polarne koordinate, kar je bil glede na Šerkove poskus uvajanja Gauss-Krügerjevih korak nazaj.

Leta 1962 ustanovljena Jamarska zveza Slovenije (JZS) je leta 1963 zadolžila Društvo (tedaj formalno JKL[M]), da vodi skupen kataster za vse klube, ti pa naj bi tja pošiljali dvojnike svojih zapisnikov. Zasnovani sistem iz raznih razlogov, med njimi je bil verjetno najpomembnejši, da večina klubov zapisnikov sploh ni delala, še deset let ni zaživel.

Na podlagi lastnih izkušenj se je leta 1969 Društvo odločilo pretresti vsa ključna vprašanja v zvezi z osnovnimi principi in delovanjem katastra. V letih 1970 do 1972 so na vrsti sej, glavni udeleženci M. Horvatova, P. Jakopin, dr. F. Osole, M. Puc in F. Šušteršič, izoblikovali nova načela za razvoj skupnega katastra (elaborat/1973). Poglavitno je, da kataster JZS služi predvsem identifikaciji jam in zbira drugo dokumentacijo o njih ter da se registrira vsako ekskurzijo posebej in tako dokumentira aktivnosti članov Zveze.

Po menjavi vodstva JZS leta 1972 so zapisniki drugih klubov le pričeli prihajati na naslov JZS, ki jih je predajala dalje v skupni kataster. Odtlej sta Puc M. in Šušteršič F. (ki sta vodila kataster) vse došlo gradivo pričela vpisovati v Knjigo prejemkov, ki naj bi se vodila vse do danes.

Približno istočasno smo pričeli s preurejanjem katastra, ki je bil doslej sistematiziran po naraščajočih katastrskih številkah, po legah jam (Gauss-Krügerjevih koordinatah vhodov). Pokazalo se je nekaj stotin doslej neidentificiranih dvojnih registracij, bilo pa je mogoče vključiti tudi informacije o jamah, ki iz različnih razlogov še niso bile registrirane. Na tej osnovi je bil izdelan »Delovni seznam jam«, ki vsebuje koordinate, številko, ime ter druge osnovne podatke, pa tudi zaznamek, kaj je pri neki jami še potrebno narediti, da bo informacijo o jami glede na postavljene standarde popolna. Posegi so se izkazali za koristne. V naslednjih dobrih tridesetih letih se je število registracij več kot podvojilo, bistveno pa so se obogatile tudi informacije o sicer že registriranih jamah.

Konec devetdesetih let sta se doslej pomešana osnovna fonda katastrov Društva in JZS ločila. Po tem smo zapisnike, ki so društvena last (in tistih društev, ki so pristopila) prevedli v elektronsko obliko in ustvarili (verjetno) prvi spletni kataster jam na svetu.

France Šušteršič