1941–1960

Povojno okrevanje

1941-1945
V času druge svetovne vojne sta Valter Bohinec in Jovan Hadži, v prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in Zoološkega inštituta Univerze, skrila društveni arhiv.

1945
Takoj po osvoboditvi Društvo ponovno prične z delom. Predseduje mu Albin Seliškar, raziskovanje pa vodi Alfred Šerko. Albin Seliškar in Ivan Kuščer ustanavljata po srednjih šolah jamarske krožke. Začnejo se raziskave primorskega krasa, vključno s tedanjim Svobodnim tržaškim ozemljem. Delovanje društva v tem času se lepo zrcali v Šerko-Michlerjevi knjižici Postojnska jama in druge zanimivosti krasa.

1948
Zadet od strele, na jamarski ekskurziji v Istri, umre Alfred Šerko. Delo društva za trenutek ohromi. Društvo se reorganizira pod predsedništvom Ivana Michlerja. Začno se sistematične raziskave podzemlja med Planino in Postojno. Jamarski krožki po šolah se razmahnejo. Največje zasluge za to ima Pavel Kunaver.

1950
V Rakovem rokavu Planinske jame je odkrita bifurkacija. Odprave v to jamo postanejo rutinsko opravilo.

1951
Osnuje se podružnica v Postojni. Njeni prvi uspehi so v Markovem spodmolu in v Vodni jami v Lozi. Pozneje se Postojnčani posvetijo predvsem raziskavam Predjamskega podzemlja, kjer odkrijejo velik splet doslej neznanih rovov. Matično društvo raziskuje Veliko Paradano, kjer po novo odkritem breznu prodrejo 120 m globoko. V ta čas sodijo tudi prva večja odkritja v Postojnskih jamah.

1954
V Postojni je organiziran 1. jugoslovanski speleološki kongres. Zaradi statuta Zveze speleologov Jugoslavije se društvo preimenuje v Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Delo si delita matično društvo v Ljubljani in podružnica v Postojni. Člani matičnega društva raziskujejo med Vrhniko in Logatcem skupaj s postojnsko podružnico, ki tedaj odkriva pomembne nove rove v Postojnski jami in Gruppo grotte Carlo Debenjak iz Trsta raziskujejo tudi v Habečkovem breznu pri Črnem vrhu nad Idrijo (- 336 m). V to dobo štejejo resnejši poskusi za praktično uvajanje vrvne tehnike – plezanja po vrvi z vponkami. Zaradi različnih pogledov na jamarstvo in delovanje društva, pride do odkritih sporov. Dušan Novak, ki ga izključijo iz društva, ustanovi leta 1955 samostojno jamarsko skupino v okviru Planinskega društva Železničar v Ljubljani.

1955 – 1958
Postojnska podružnica se osamosvoji kot društvo “Luka Čeč”. Skupaj z matičnim društvom organizira uspešno odpravo v Jazben (- 334 m), kjer odkrijejo nove rove. V Veselovi jami pri Cerknici – izvir Žerovniščice – Mikec Drasler in Jože Štirn preplavata sifon.

1959
Izšla je prva številka društvenega glasila Naše jame, ki so formalno društveno glasilo vse do leta 1970, ko jih prevzame za svoje zvezna organizacija slovenskih jamarjev. Prva urednika sta Valter Bohinec in Roman Savnik.

1960
Člani društva raziščejo tudi Anžetovo brezno (Dvatisočo jamo) in Brezno pri Medvedovi konti z eno največjih tedaj znanih dvoran na svetu. Ob petdesetletnici društva izda Pavel Kunaver Vodnik po Cerkniškem jezeru in okolici. Na Kriških podih so tega leta organizirane prve sistematične raziskave visokogorskih podov.

Najaktivnejši člani društva:Valter Bohinec, Franci Bar, Srečko Brodar, Mikec Drasler, Fajgelj, Ivan Gams, France Hribar, Ivan Kos, Ivan Kuščer, Jovan Hadži, Jože Jelenc, Jurij Kunaver, Pavel Kunaver, Miran Marussig, Vane Mayer, Franc Mermolja, Dušan Novak, Tomaž Planina, Egon Pretner, Marjan Richter, Boris Sket, Jože Šubelj in Jože Štir.